V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 20 LETI

Največja družabna prireditev, ki jo vsako leto organizira krovna organizacija Zedinjena Slovenija: to je Slovenski dan, ki je bil letos že petdeseti po vrsti. Pokazal nam je, da še živimo, da je aktivni zagon med nami prisoten in smisel za skupnost dejavna in močna.

MALO ZGODOVINE

Prvi Slovenski dan smo argentinski Slovenci izvedli že 22. aprila 1956, v organizaciji tedanjega Društva Slovencev in sodelujočih ustanov. Še ni poteklo deset let od množične naselitve in slovenski naseljenci so bili razkropljeni po vseh predmestjih ogromnega Buenos Airesa. Prireditev jim je nudila možnost, da se sovaščani, znanci in prijatelji srečajo, drug drugemu povedo, kako jim poteka življenje in se razveselijo v prijetni družbi, ob domači glasbi. Tudi pijače in tradicionalnih slovenskih jedi ni manjkalo. Takratna prireditev je imela poleg tega še solidarni namen pomoči potrebnim rojakom. 

Slovenski dan je prišel v navado. Vsako leto ga je društvo organiziralo na nedeljo po veliki noči, poznano kot belo nedeljo. Kraj srečanja je bila Slovenska pristava v Castelarju. Od prvotnih samo družabnih srečanj smo počasi prešli tudi na skromne kulturne programe. 

Z leti je prireditev izgubila svoj prvotni namen, posvečen srečanju znancev, ki se že dolgo niso videli. Počasi je pričela nastopati nova generacija, ki je tej osrednji prireditvi dala nov pečat. Tudi kraj so zamenjali: od leta 1974 je Slovenski dan pričel ,,krožiti” po raznih slovenskih središčih Velikega Buenos Airesa. Štiri od teh, ki imajo dovolj prostora da gostijo množico ljudi, od tedaj pomagajo organizirati ta srečanja. Pa še ena sprememba je prišla: tudi tradicionalna bela nedelja je odpadla. Po sklepu Zedinjene Slovenije in Medorganizacijskega sveta, od leta 1994 Slovenski dan sovpada z obletnico krajevnega Doma, ki tisto leto gosti prireditev. Poseben poudarek pa je medtem dobil tudi kulturni del prireditve, z raznimi pevskimi in plesnimi nastopi, s sodelovanjem različnih skupnosti iz vse države. 

DOPOLDANSKI DEL 

Letošnji 50. Slovenski dan je potekal v nedeljo, 27. novembra v Slovenski vasi v Lanusu, naši najstarejši krajevni skupnosti, na južnem delu buenosaireškega predmestja. Geslo dneva je bilo: ,,Pričevanje v zvestobi”, saj letos poteka tudi 60 let našega begunstva in izseljenstva. Dan je bil krasen, sicer nekoliko vroč za pomlad, a veter je pomagal, da nismo obupali ob znani buenosaireški vročini in vlagi. Ko so gostje prihajali v Dom, so poleg dobrodošlice prejeli tudi nalepko dneva, pa ličen program, ki ga je oblikovala Irena Žužek. 

Dan se je pričel ob 11.30, ko je napovedovalka Veronika Rot pozdravila zbrane goste in razglasila tradicionalno dviganje zastav ob petju državnih himen. Zastavi sta dvignila na drog podpredsednik društva Slovenska vas Peter Rot in predsednik Zedinjene Slovenije Lojze Rezelj. 

Za tem obredom so bili gostje povabljeni v bližnjo cerkev Marije Kraljice, kjer se je pričela sveta maša. Daroval jo je delegat slovenskih dušnih pastirjev, msgr. Jure Rode, ob somaševanju msgr. Francija Urbanije, ter lazaristov Jaka Barleta in Pavleta Novaka. Mašni nagovor dr. Rodeta je prepletala misel o pomenu in važnosti Slovenskega dne za življenje skupnosti. Mašo je spremljalo lepo vodeno ljudsko petje, katerega je na orglah spremljala prof. Lučka Marinček Kastelic. 

Po končani maši so se gostje ponovno podali v prostore Hladnikovega doma, kjer so že čakale pogrnjene mize. Prijateljsko kosilo, med in po katerem je bilo dovolj priložnosti za razgovor prisotnih rojakov, je dopolnilo prvo obdobje pričakovanja popoldanskega programa. Med tem so nekateri naši domovi tudi že pripravili tradicionalne štante. Poleg krofov in slovenskega peciva so važen del zavzele knjige, od starih izdaj naše skupnosti, do sodobnih v Sloveniji, pa zgodovine naše skupnosti in našo zadnjo knjigo ,,Moja zgodba” pristavskih mater in žena. 

SLAVNOSTNA AKADEMIJA 

Kulturni program se je začel ob petih popoldan. Kar na prostem je bil postavljen velik oder, ki je s sceno nazorno pokazal idejo letošnjega gesla: po 60 letih izseljenstva in 50 slovenskih dneh še vedno ohranjamo narodna in verska izročila. Tej ideji je pripomogla tudi čudovita scena, ki je simbolizirala usodo in razvoj skupnosti. Na desni strani je bila tipična slovenska vas: cerkev in kmečke hiše. Na levi strani Buenos Aires: znameniti obelisk in velemestne stolpnice. Med njima pa vsi grbi sodelujočih skupnosti, pod grbom krovne organizacije Zedinjene Slovenije. Kar sedem skupin iz sedmih različnih Domov je sodelovalo, tako je osem grbov krasilo ozadje odra. 

Napovedovalka Veronika Rot je pozdravila častne goste in navzoče zastopnike skupnosti: začasno odpravnico poslov veleposlaništva Republike Slovenije, gospo Jano Strgar s soprogom; častnega konzula Republike Slovenije v Argentini, gospoda Hermana Zupana in gospo; predsednika naše krovne organizacije Zedinjene Slovenije, Lojzeta Rezlja; sekretarja na veleposlaništvu RS Igorja Šefa; predsednike in odbornike naših slovenskih krajevnih domov: društvo Slovenska vas, g. Franci Stanovnik in gospa; društvo Slovenska Pristava, g. Edvard Kenda in gospa; Naš dom San Justo, ga. Mici Malavašič Casullo; Slomškov dom Ramos Mejía, cont. Gregor Hribar in gospa; Slovenski dom Carapachay, g. Franci Žnidar in gospa; Slovenski dom San Martín, inž. Tone Podržaj in gospa; Slovensko društvo Triglav iz Rosaria, g. Marjan Jeriha in gospa in za drušvo Triglav iz Paraná, Entre Rios g. Carlos César Bizai in gospa. Pozdravila je nato predsednike in zastopnike kulturnih, gospodarskih, političnih, mladinskih, borčevskih in dobrodelnih ustanov in organizacij, družbenih občil, ter vse učiteljice, učitelje in profesorje družine slovenskih šol v Argentini. Pozdravila je še delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini prelata dr. Jureta Rodeta in vse dušne pastirje in katehete. In končno vse, ki so iz raznih krajev ne le Velikega Buenos Airesa temveč vse Argentine prihiteli na slavje. 

Pozdravne besede so nato izrekli predsednik društva Slovenska vas, Franci Stanovnik, predsednik Zedinjene Slovenije, Lojze Rezelj in odpravnica poslov RS ga. Jana Strgar. Njihove besede objavljamo posebej. Gospa Jana Strgar je tudi izročila posebno priznanje, ki ga je Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu podelil Zedinjeni Sloveniji ob tem 50. Slovenskem dnevu. Sprejel ga je in se globoko ganjen zahvalil predsednik Lojze Rezelj. 

Slavnostni govornik je bil letos dr. Andrej Fink ki je nanizal vrsto misli ob pojavu slovenske emigracije v Argentini in njenem delu. Njegovo razmišljanje objavljamo na uvodnem mestu. Sledili so nastopi. Najprej so na oder prišli vsi nastopajoči: prihajali so iz desne strani, prav iz vasi, ki je predstavljala Slovenijo, naš izvor. Potem pa so se razhajali na različne smeri — na kraje po vsej Argentini, kamor jih je popeljala usoda ali globoka želja. Ko je oder ostal ponovno prazen, je napovedovalec zaporedoma predstavil kratko zgodovino, razvoj in delo vsake krajevne skupnosti, nakar so nastopale skupine omenjenega Doma. Najprej je nastopila folklorna skupina ,,Vesel slovenski duh” Slovenskega drušva Triglav iz Rosaria, ki jo vodita Leandro Barba Palacios in Cristian Ferrari; sledil je nastop folklorne skupine Slovenske Pristave, pod vodstvom Adriane Ahčin; nato mladinska plesna skupina Slovenske vasi, ki jo vodi Bogo Rozina; lep pevski del je bil na skrbi zbora iz San Martina, pod vodstvom prof. Lučke Marinček Kastelic; naslednja je bila folklorna skupina ,,Maribor” iz Carapachaya, pod vodstvom Ani Resnik; ni moglo manjkati otrok, ki jih je zastopala folklorna skupina Našega doma iz San Justa, pod vodstvom prof. Mirjam Mehle Javoršek, Lučke Groznik in Bernarde Juhant; za konec pa še mladinska plesna skupina Slomškovega doma, ki jo vodita Tatjana Panaino in Natalia Re. Iz Mendoze je društvo poslalo pozdravno pismo. Od tam, kakor iz Bariloč jim je bilo nemogoče udeležiti se slavja. 

Ta je bil najlepši in najbolj prisrčen del dneva. Na odru so se zvrstili dolenjski, gorenjski, belokranjski, štajerski in ljubljanski plesi. Donela je narodna pesem, pa tudi moderna slovenska glasba. Najbolj razveseljivo je, da so nastopajoči pripadali drugemu, pa tudi že tretjemu rodu slovenskih naseljencev v Argentini. Še živimo, še plešemo, še pojemo, še čutimo slovensko! 

Končno so se znova vsi skupaj zbrali na odru, in v tem mogočnem okviru je igralec Blaž Miklič občuteno podal Prešernovo Zdravljico. Za konec pa so vsi zbrani stoje zapeli izseljensko himno, Kremžarjevo ,,Slovenija v svetu”, ki v svojem refrenu trdi:

 ,,Slovenija, moj dom brez mej, 
ker nosim te s seboj, 
kjer rod je moj, 
kjer sin je tvoj, 
tam si, Slovenija!” 

Ob zvokih evropske himne so skupine zapuščale oder, medtem ko so roji balonov ponesli proti nebu narodne barve obeh naših domovin. 

Za konec seveda ni manjkalo zahvale nastopajočim in sodelujočim. Poleg že omenjenih skupin in voditeljev, se je napovedovalka poimensko zahvalila še graditeljem odra in scene (Damjan Rozina in sodelavci: Ale Berčič, Fede Cerar in Damjan Črnak), za izdelavo kulturnega programa (Martin Sušnik in sodelavci), oskrbo luči in zvoka (Pavle Malovrh in sodelavci) ter še vsem zakulisnim delavcem, vidnim in nevidnim pomagačem. Nešteto jih je bilo: vsakemu posebej in vsem skupaj želja: Bog vam povrni! 

Potem pa se je razvila prosta zabava ob zvokih Slovenskega inštrumentalnega ansambla. Pozneje je sodeloval še ansambel Charlies T. Tudi zavrteli so se najbolj navdušeni. Ni manjkalo ne jedače ne pijače v režiji Hladnikovega doma. 

Lepo je bilo in veselo. Morda bo kdo izrazil kakšno kritiko ob organizaciji, vrstnem redu nastopov, izbranimi točkami. Zavedamo se, da je vse naše delo do neke mere pomanjkljivo. Vemo pa tudi, da moramo gledati z optimizmom, in če s čim nismo zadovoljni, sami bolj sodelovati! 

Mi smo ponosni: kje na svetu je še emigrantska skupnost (in ne samo slovenska), ki po šestdesetih letih deluje s takim zagonom, prepričanjem, nesebičnostjo in predajo? Celoten program in vse praznovanje letošnjega Slovenskega dne nas je utrdilo v veri, da bo slovenstvo še dolgo živelo v Argentini, tej daljni deželi pod južnim križem.

-e. -t. 

Svobodna Slovenija, Leto LXIV – Številka 48-49 (8. 9. 2005)