Ko to pišem, mi koledar kaže, da je danes je 5. maj 2025, a spomin me vrže med težke dneve pred 80. leti, ko je naša mama Marjana začela pisati dnevnik, stara 19 let.
Začetni zapis je ob petih popoldne, ko so ona in sestri Katica in Tinka, ob nepričakovanem očetovem nasvetu (ukazu?) odšle na ljubljanski kolodvor in uro kasneje z vlakom odpotovale proti Avstriji. Pa niso bile same: »Ob ½ 12h zvečer v kranjskem zaklonišču. Po enournem tavanju od kolodvora se je procesija ‘zločincev’ ustalila, do polnoči. Med njimi skoro vsa ‘dobrodelna’, pol semenišča, precej ‘črnih’ (g. Ladislav [Lenček CM], g. Košm.[erlj], Starc in Tomažič), vsi Dolinarjevi in Žužkovi, Peršuhovi in Osterčevi.«
In pristavi: »Oj, zbogom, domovina! Ne, ne ‘zbogom’, samo ‘nasvidenje’, kajne, Gospod. In prav kmalu.«
Kako se je zgodba odvijala, nam povedo razni članki, knjige, dnevniki, pa vse življenje, ki je raslo in se razvijalo vsa ta leta. Če idealiziramo številke, je tu prostora za štiri generacije, ki so našle streho zunaj slovenskega ozemlja, prva v tujini, zadnja že »prizemljena« v svoji domovini, a z (vsaj) enim očesom še vedno obrnjena k očetnjavi. Kar pomeni, da je bila ljubezen do naroda in domovine tako močna, tako trdna, da je še vedno prisotna v novih generacijah, ki so končno doživele spremembo prvotnega zbogom v nasvidenje.
Veliko rojakov tega ni dočakalo. A ves svoj čas so se trudili, trdo delali in se razdajali, da bi se res zgodilo. In se je, čeprav ne tako kmalu, kot bi si vsi želeli. Naši časi niso Gospodovi časi …
Večina njih gleda na nas že iz onostranstva. Če ne bomo pozabili, kako so skrbeli in se izgarali za vrednote, za katere so se borili, bomo lažje živeli. Besede kot: Mati, domovina, Bog; ali Bog, narod, domovina, so še vedno primerne iztočnice, po katerih lahko sledimo njihovim idealom.
Največja napaka, največje izdajstvo je ravno v pozabi. Pozabiti zakaj so odšli v begunstvo, zakaj so v begunskih taboriščih gojili kulturno, versko in narodno zavednost, zakaj so izgoreli v svojih naporih za svojo družino in za slovensko skupnost v tujini, je težak greh v našem sedanjem življenju in delu.
Osemdeset let je dolga doba – vendar čas teče in iz njihovih idealov moramo črpati moči, da se bomo 5. maja prihodnjih let še vedno spominjali, kako in zakaj še vedno živi slovenska izseljenska skupnost.
Gregor Batagelj
