Kaj je svoboda?

Če za bralce Družine in knjižnega programa naše založbe ime Milan Komar (1921–2006) še zdaleč ni tuje, tega ne moremo trditi za splošnejšo slovensko javnost – ta še vedno premalo pozna tega slovenskega filozofa, ki je bistveno zaznamoval filozofsko misel ne le v Argentini, kjer je deloval od leta 1948, temveč tudi drugod po svetu. Da bi ga pobliže spoznala in iz njegovih spoznanj črpala navdih za oživljajoče pobude tudi domovina Slovenija, kjer je začel svojo študijsko (pravno in filozofsko) pot, je dalj časa zorela pobuda za ustanovo, ki bi razvijala krščansko-realistično misel o človeku, kulturi in družbi ter preučevala Komarjevo življenje in delo. Pobuda je bila uresničena te dni z Zavodom Philosophia perennis, njegov prvi javni dogodek pa je bil prvi Komarjev popoldan, povezan z izidom nove knjige Človeški čas (založba Družina); prav Družina je bila v sredo, 24. maja, v svoji galeriji tudi gostiteljica tega dogodka (ponovitev je doživel 26. maja v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici).

Krščanski realizem – pot rešitve

Zavodu na pot je spregovoril akademik Zorko Simčič, ki je izrazil veliko veselje ob njegovi ustanovitvi, saj je, kot je prepričan, prav krščanski realizem tisti temelj, brez katerega v času, ki ga zaznamujejo brezposledičnost, nihilizem in relativizem, »ni rešitve: ne naše osebne, ne našemu narodu, ne vsemu svetu«, zato v ustanovitvi zavoda, ki se bo sistematično posvečal Komarjevi misli, prepoznava enega pomembnejših korakov k drugačni, boljši prihodnosti.

Prvi Komarjev večer je ponudil pestro vsebino: filozof Andrej Lokar je kot soprevajalec ponudil vpogled v svoje razmišljanje o času, spodbujeno s Komarjevo knjigo Človeški čas; pravnik dr. Blaž Ivanc je predstavil vezi, ki so Komarja povezovale z njegovim profesorjem na ljubljanski pravni fakulteti Evgenijem Spektorskim; diplomat in nekdanji slušatelj Komarjevega tečaja za mlade krščanske demokrate dr. Igor Senčar je razgrnil izhodišča Komarjeve družbene in politične misli, literarni zgodovinar dr. Matija Ogrin, urednik večine Komarjevih knjig v slovenščini, pa je segel v preteklost in opozoril na tista mesta v starejšem slovenskem slovstvu, kjer prihaja do izraza pomen spoznavanja samega sebe, kar je bila ena temeljnih prvin Komarjeve misli.

O njej je govoril tudi osrednji predavatelj dr. Martin Sušnik, filozof in predavatelj iz Buenos Airesa, Komarjev učenec, sodelavec argentinske ustanove Fundación Emilio Komar. Tema njegovega nastopa (Realizem, ki osvobaja) ni bila izbrana naključno. Svoboda je svojevrstna večna (perennis) tema, vedno aktualna vsebina – tudi pri Komarju, čeprav je v naslovu njegovih del in predavanj skoraj ne najdemo. A prav svoboda je točka, v kateri se po Sušnikovih besedah združijo glavne (antropološke, etične, socialne, metafizične) točke Komarjevega krščanskega rea­lizma, vedno povezane tudi z vsakdanjim življenjem.

Prav vsakdanjost nam kaže, da imamo svobodo tako rekoč vsi na ustih in zastavah: vsi se zanjo zavzemamo in jo branimo, po drugi strani pa lahko hitro ugotovimo, da nam pravzaprav ni jasno, kaj sploh razumemo pod tem pojmom. Prav nejasnost predstavlja plodna tla za nastajanje malikov – svoboda pri tem ni nobena izjema. Sušnikovo predavanje, naslonjeno na Komarjevo misel, je glede tega pregnalo marsikatero meglo, ki morda še bolj kot drugod zastira slovensko razumevanje svobode.

Svoboda in njene posledice

To je v prevladujočem mnenju sploščeno le na eno njeno razsežnost, namreč na zunanjo svobodo, torej svobodo v dejanju, prostem zunanjih ovir, kakor je ubesedena v raznih deklaracijah, ustavah. Seveda je ta svoboda zelo pomembna in nujna, zato se je zanjo treba boriti in jo spoštovati, a ostati le na tej ravni ne zadošča. Človek je duhovno bitje, oseba, ki ima možnost samoodločbe – tu ne govorimo več le o svobodi v dejanju, temveč o svobodi v hotenju, ki je temelj posebnega človekovega dostojanstva.

A prav v tej svobodi izbiranja, odločanja se pogosto odločimo – proti svobodi, torej proti lastni naravi. Zakaj tako ravnamo? Zato, ker nas, kot je ugotavljal Komar, ta svoboda, če vanjo res globoko pogledamo, »teži«. Vsi sicer hočemo več svobode, a ko pogledamo v njene posledice, ki niso vedno udobne, pred njo pogosto zbežimo. To pa so: odgovornost (če svobodno nekaj hočem in tudi naredim, moram za to osebno odgovarjati); odpoved (kdor hoče vse, navsezadnje ne izbere ničesar in svoje svobode v bistvu ne uporablja); tveganje (kdor hoče doseči popolno gotovost, se mora odreči svobodi, ker je življenjska konkretnost vedno tudi mistična, zato obstaja tveganje slabe izbire); samota (odločitev je izrazito osebno dejanje »samotnega veslača«). Sprejeti vse te posledice je znamenje človekove veličine, ljudje pa bi bili žal radi pogosto majhni, ne bi radi imeli sitnosti, kaj šele, da bi si zaradi svobode nakopali trpljenje.

Svoboda v hotenju torej zahteva, da človek živi v svoji notranjosti, v svojem jedru, to pa pomeni, da je neresnična domnevna opozicija med poslušnostjo in svobodo – kajti ko vidim, kaj je dobro, kaj mi realnost kaže kot pravilno in sem poslušen tej realnosti, osebno odgovorim na klic in svobodno utelesim prepoznane vrednote, s čimer potrdim lastno suverenost in je ne zanikam. Kdor hoče biti neodvisen od resnice, od objektivnih vrednot, češ da bo tako bolj svoboden, se bo dejansko »razsušil«.

»Sovpadanje« s seboj

To pa je točka, na kateri je Sušnik svobodo, kot jo razume s Komarjem, privedel na tretjo raven – na srečanje človeka s samim s seboj, na »sovpadanje s seboj«. Gre za postopno izpopolnjevanje lastnega bistva, sledenje stari modrosti spoznavanja samega sebe, in biti kar/kdor si. V tem okviru tudi morala dobi drugačen pomen: to ni nekaj represivnega, kar bi se človeku vsiljevalo od zunaj, kar bi bilo samo socialna prilagoditev, ki uničuje osebno pobudo, temveč je v jedru človekove najintimnejše narave in deluje »ortopedično«; prava morala ne tlači, temveč ureja, ravna, kar raste postrani, in tako pomaga naravnim človekovim tendencam k uresničevanju. Gre za pozitiven pogled na meje; če bi hoteli svobodo brez mej, bi v bistvu zanikali sebe. To spoznavanje pa je dinamičen, stalen proces zavestnega prodiranja v lastno bistvo, v globine naših možnosti in tako sprejemanje samega sebe, soglasje s samim seboj. Ta proces pa nikakor ne zapira v individualizem, temveč, prav nasprotno, odpira za darovanje drugemu; le če sem sam v sebi, lahko odprem vrata, da pride drugi/Drugi. Jedro svobode ni v popolni neodvisnosti, temveč v resnični l(L)jubezni in ljubezni do r(R)esnice.

Vsaka podobnost slovenske družbe z opisom prevladujočega razumevanja svobode seveda ni naključna, zato je Komarjeva vizija svobode, kot jo prepričljivo predstavlja dr. Sušnik, zanjo toliko večji in pomembnejši izziv. Široko razprt prostor za poslanstvo zavoda Philosophia perennis.