Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Sprehod po mestu

Avtonomno mesto Buenos Aires je glavno mesto Argentine. Površina mesta je 200 km2 in ima 2.890.151 prebivalcev. Leta 1994, po spremembi ustave ima lastno upravo in seveda samostojne volitve.

Ko sem bila majhna, sem se z bratom in mami peljala po mestnih ulicah s turističnim avtobusom. Sedeli smo na zgornjem odkritem delu in veter je vlekel vsepovsod, a vseeno smo se lepo imeli in gledali lepote mesta.

Ko sem pa že malo dorasla, sem se kar sama sprehajala po Buenos Airesu. Hodila sem od tetine hiše iz San Telma do mamičine službe na Recoleti. Značilnost San Telma (stari zgodovinski okraj) je prodaja antikvaričnih predmetov. Posebno ob nedeljah hodijo ljudje na ogled in kupovanje. Na trgu je tudi veliko zanimivosti. Najlepše je pa to, da je bila prav ob trgu Dorrego hiša in dom mojih starih staršev Kati in Janeza.

Moji predniki so ustanovili tiskarno Vilko, ki je bila do nedavnega v San Telmo. Tiskarno je ustanovil Vilko Čeč leta 1960; bil je velik dobrotnik Slovencev. Za vsakega, ki je prišel v tiskarno, je imel toplo besedo, kavico ali čokolado. Za njim je sprejel vodstvo sin Janez (moj dedek) in potem pa že vnuki Marko, Matjaž, Lučka in Milena. V tej tiskarni se tiska slovenski časopis Svobodna Slovenija, tednik Oznanilo, mesečnik Duhovno življenje, Božje stezice ter mnogo slovenskih knjig, zbornike Svobodne Slovenije in tudi za posameznike. Seveda, tiskajo tudi za druge stranke.

Od tam grem proti cesti Florida, to je promenada na kateri je veliko ljudi, ki izkoristijo zelo ugodne cene v usnju. Blizu je glavni trg Plaza de Mayo ali Majski trg. Tu je sedež državne oblasti (vladna palača, Casa Rosada), katedrala, Cabildo, Centralna banka in druga javna poslopja. Prav lepa je velika zastava, ki plapola ob vladni palači. Na desni strani je prelepa stavba, kjer je prej delovala Centralna pošta, sedaj so jo preuredili in je postal kulturni center. Mnogo znanih pevcev se predstavi tam.

Za vsem tem je Puerto Madero (pristanišče), eden od 48 predelov mesta. V načrtih naj bi bil pristanišče za mednarodno trgovino, a postal je rečno pristanišče, postopoma skladišče, in ostal je zanemarjen. Od leta 1989 so ga preuredili in je danes najdražji del mesta. Okoli je veliko restavracij ter slaščičarn kamor hodiva večkrat z Moro, mojo sestrično.

Od tam se lahko peljem v La Boca, kjer je nogometno igrišče Boca Juniors, na katerem je trenirala tudi slovenska nogometna ekipa. Zanimivo je, da je projekt za igrišče delo arhitekta Viktorja Sulčiča in sedaj ga bodo povečali. Tu so »conventillos« – skupna stanovanja za priseljence. Ti so barvali hiše z ostanki barv, ki so jih prinašali mornarji. Ker ni bilo dovolj materiala za vso hišo, so uporabljali več barv in tako so postale hiše raznobarvne. Tu živi in dela naš znani umetnik Marjan Grum. V sprednjem delu njegove hiše je muzej umetnin.

Mesto je tako veliko, da je težko opisati vse predele. Lahko pa povem, da se iz enega okraja v drugega peljemo hitreje s podzemsko železnico, ki je bila zgrajena leta 1913 in je bila prva v Ibero-Ameriki. Ima šest prog s 60.8 km poti in 86 postaj. Potem so se zgradile še druge po potrebi prometa in ob uspehu prve proge.

Kako koristno je to, da se pod zemljo povežeš med progami in prečkaš celo mesto. Povežeš se tudi z vlaki, ki te peljejo v predmestje. Če se pa zgubiš – kot se mi je zgodilo, da sem šla v nasprotno smer – se srečuješ z dobrimi ljudmi, ki ti pomagajo, da prideš do cilja. To je moje najljubše prevozno sredstvo po našem lepem mestu.