Primorci in še posebej Goričani smo zelo navezani na romarsko Sveto Goro, kjer že stoletja kraljuje Marijina bazilika s svojo milostno podobo. Tam se je leta 1539 pastirici Urški Ferligojevi, domačinki iz Grgarja pri Gorici, prikazala Marija.
Tedanji oglejski patriarh Grimani je cerkvi na Sveti Gori sredi 16. stoletja podaril sliko na cedrovem lesu. Na njej je podoba Marije z Jezusom v naročju, ob njej pa prerok Izaija in sv. Janez Krstnik. Delo pripisujejo beneškemu slikarju Jakobu Palmi starejšemu, s pravim imenom Jacopo Negretti. Janez Krstnik na Marijini levici s prstom kaže na Jezusa, napis na njegovi romarski palici pa oznanja: »Glejte, Jagnje Božje!«.
Tedanji svetogorski gvardijan p. Romuald Sitar je dosegel, da je bila milostna podoba pred tristo leti slovesno okronana. Zgodilo se je v nedeljo, 6. junija 1717, tretjo po binkoštih. Cela Goriška se je zgodaj zjutraj prebudila ob streljanju možnarjev, ki so naznanjali veliko slovesnost tistega dne.
Ob štirih zjutraj so na Sveti Gori dvignili milostno podobo z velikega oltarja, da jo odnesejo na kronanje v Gorico. Štirje frančiškani, oblečeni v levitsko opravo, so jo postavili na nosilnico, ki je bila pregrnjena s pozlačenim suknom. Nato so se odpravili na pot ob prisotnosti številnih Marijinih častilcev. Ob vznožju Svete Gore, proti Solkanu, jih je že čakal Giovanni Fattori, stolni prošt iz Pićna (Istra) in številni goriški duhovniki. Slavnostni sprevod je v procesiji z molitvami in pesmimi pot nadaljeval proti Gorici. Pri mestnih vratih v Gorici se je sprevod ustavil, kajti milostno podobo je tam pričakal pičenski škof G. de Marotti. V njegovem spremstvu so bili številni duhovniki, plemiči, meščani ter nepregledna množica ljudstva. Z goriškega gradu so zagrmeli topovi in mestna godba je zaigrala pozdravno pesem.
Procesija je pot nadaljevala na Travnik v Gorici. Pred palačo grofa Thurna, danes je tam prefektura, je stal pripravljeni oltar in nanj je škof položil dragoceno podobo. Na trgu se je zbralo nad trideset tisoč ljudi. Vsem navzočim so najprej prebrali pismo, s katerim je vatikanski kapitelj dovolil slovesno kronanje. Med ljudmi je vladala osupljiva tišina. Nato je škof Marotti zmolil k sv. Duhu in opravil vse predpisane molitve. Sledilo je samo kronanje, ko je škof s svojimi rokami na Marijino in Jezusovo glavo položil dragoceni kroni. Znova so se oglasili topovi, pridružila se jim godba, zbrano ljudstvo pa je zapelo zahvalno pesem. Pod večer je milostna podoba prišla v frančiškanski hospic v Solkanu, kjer je ostala čez noč, ob njej pa so vztrajali številni verniki v molitvi in prepevanju Marijinih pesmi. Drugega dne navsezgodaj se je milostna podoba, tokrat okronana, vrnila domov na Sveto Goro.
Svetogorska milostna podoba je bila komaj druga, ki je dosegla čast kronanja izven italijanskih dežel, po tisti na Trsatu nad Reko (1715). Za to je bil zaslužen predvsem gvardijan p. Romuald. Ana Katerina pl. Schellenburg iz Ljubljane pa je za kronanje darovala dragoceni zlati kroni za Marijo in Jezusa. Kot poroča kronist je bilo v kronah osem unč čistega zlata (227 gramov), vanju pa je bilo vdelanih še 30 biserov, 23 diamantov in 25 drugih dragocenih kamnov.
Svetogorska milostna podoba je delila usodo Primorske in njenih ljudi. Kar trikrat v svoji zgodovini se je morala umakniti iz bazilike na vrhu hriba in se zateči v begunstvo, a vedno znova se je vračala. Tako so se uresničile besede, ki jih vidimo zapisane nad vhodnimi vrati v romarsko baziliko: »Jaz pa stojim na gori kakor prej.«
Kopijo svetogorske milostne podobe lahko občudujemo tudi v cerkvi sv. Rafaela v predelu Villa Devoto v Buenos Airesu. A to je že druga zgodba.
Renato Podbersič ml. / Slovenija
