Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Zmaga ni samo osebna

Od ponedeljka do petka redno obiskujem tehniško srednjo šolo, ki nosi ime svetovno znanega avtomobilista Fangia, »Escuela de Educación Secundaria Técnica Fundación Fangio«, ki jo podpira podjetje Mercedes Benz iz Nemčije.

V okolju, kjer rastem je veliko zanimivosti, še posebno, Industrijski Center »Juan Manuel Fangio« v Virrey del Pino v provinci Buenos Aires. To je prvi industrijski obrat izven Nemčije namenjen proizvodnji za avtomobile Mercedes Benz. Poimenovan je v poklon svetovnemu petkratnemu prvaku in pionirju v Latinski Ameriki. To vodilno podjetje je zelo uspešno pri proizvodnji vozil za prevoz tovora, potnikov in komponent za vozila, kot so motorji, menjalniki in osi. Tu se jaz učim in vadim, da bom po končanem študiju postal tehnik v elektromehaniki.

Cilj in vrednote, ki izstopajo na Fangiovih delih in poklicni poti so: celovitost (integriteta), disciplina, spoštovanje in strast.

Juan Manuel Fangio se je rodil 24. junija leta 1911 v mestu Balcarce, kjer je danes zelo zanimiv muzej, ki ga vsako leto obišče mnogo ljudi. Že kot mali otrok mu je oče poskrbel delo v sosednji kovačnici. Tam se je veliko naučil in užival. Prav tako pa v mehanični delavnici, kjer se je navduševal, doraščal in napredoval pri spoznavanju mehanike. Zelo mlad je tekmoval po svetu in užival.

Fangiova pot na dirkališčih se je začela z avtom Chevrolet, s katerim je bil dvakrat prvak v Argentini. Dirka leta 1940 je potekala po etapah, vsak dan, in je trajala dva tedna. Mehanska popravila dirkalnika so bila omejena le na dirkača in sovoznika. Prepotovala sta skoraj 10.000 km od Buenos Airesa do Lime (Perú) in nazaj. Naslednje leto, meseca junija, je tekma potekala v Braziliji. V sedmih etapah, 3700 km, je slovel s prvim mestom.

Ponovno dobi prvo mesto leta 1951 v dveh tekmah, a tokrat s Ferrari 125. Na svetovni ravni, pa je postal prvak v Formuli 1 kar petkrat in to z moštvi različnih znamk (Alfa Romeo, Mercedes Benz, Ferrari ter Maserati).

Povsod je slovelo njegovo ime in prejel je mnogo priznanj. Leta 1958 je zapustil tekme. A ni zapustil spoštovanja in strasti do avtomobilov. Še naprej se je ukvarjal s tem ter z imenom podpiral razne tekme.

Kot poklon se je v njegovem rodnem kraju, leta 1972, otvorilo dirkališče Juan Manuel Fangio. Dve leti za tem je bil imenovan za predsednika Mercedes Benz v Argentini. Svoje delo v naši državi in po vsem svetu je nadaljeval do svoje smrti leta 1995.

Vsako tekmovanje je bilo prav posebno. Resna in skrbna priprava avtomobila je trud skupinskega dela. Sam Fangio je pravil: »Življenje da vsakemu orodje, da se bori, da je najboljši, a nikdar ne sme misliti, da je že vse doseženo« Ne smemo pozabiti na vrednote, ki nas bogatijo kot osebe.

In zaključujem z osebno mislijo, da sem hvaležen, da se lahko učim, izpopolnjujem in spoznavam, kako se vse s časom, tudi avtomobili, spreminjajo leto za letom; so bolj pripravni, primerni, praktični, hitrejši itd. Da zmaga ni samo osebna. Priznati moram, da moč delimo v skupnem, prijateljskem in složnim delom.

Ko primerjam avtomobilizem z osebnim življenjem, mislim, da sem dosegel ogromno, a s pomočjo vseh, ki me imajo radi. Seveda se moram naučiti še veliko več. Kot vsako dirkališče nam izkaže različne izkušnje, tudi iz napak in porazov se še da vedno kaj koristnega naučiti. Želim si, da bom tudi jaz gojil vrednote, kot so disciplina, strast in spoštovanje pri vsakem delu.