.
LJUBLJANA – ŠENTVID (nedelja, 7. julij 2019, RV) – V Zavodu sv. Stanislava je danes potekal 26. tabor Slovencev po svetu. Najprej je bila v zavodski cerkvi Zavoda sv. Stanislava sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. Anton Jamnik. Zatem pa je v zavodski dvorani sledila akademija z umetniškim programom, ki so ga pripravili: Oktet Jurij Dalmatin; dijaki iz Argentine RAST 48 in kitarist ter folklorist David Bajda. Sledila je akademija z naslovom: »Spoznal sem Slovence po svetu«, na kateri so sodelovali dr. Renato Podbersič, Helena Janežič, dr. Zvone Žigon. Moderiral jo je Federico Potočnik. (Vatican news).
“Hodimo kot občestvo, kot prijatelji. To je tisto kar daje človeku moč. V današnjem času je nevarnost, da je človek ob vseh komunikacijah, internetu, facebookih, instagramih, twiterjih, strašno sam. Bodimo prijatelji, molimo drug za drugega.” “Bodite radi, to kar ste! To, da si in kar si, je božji dar tebi; to kar boš naredil iz sebe pa je tvoj dar bližnjim in Bogu.” (škof Anton Jamnik)
Prav posebno ganljiv je bil trenutek, ko so člani okteta Jurij Dalmatin -februarja letos so bili na obisku v Argentini- zapeli našo izseljensko himno “Slovenija v svetu”. Poskrbljeno je bilo tudi za to, da so vsi prisotni imeli na razpolago besedilo in so tako petje ne le poslušali ampak tudi spremljali. Stoje in z navdušenjem, kot se zapoje himno!
________________________
Srečanje, ki vliva veselje in upanje
Redkokdaj pridemo skupaj Slovenci iz tako različnih krajev, kot se dogaja okrog praznovanja Dobrodošli doma. Posebej prijetno je poslušati slovenski jezik v vseh svojih različicah – italijanska slovenščina, koroška, ameriška, francoska, argentinska, avstralska. Na koliko načinov zveni slovenska beseda lahko lepo! Pa vendar, nas Slovencev zunaj matične domovine ne združuje le pisan naglas, ampak tudi zgodovinski in civilizacijski okvir, ki nas definirajo kot to, kar smo. Po že kratkih medsebojnih pogovorih lahko ugotovimo, da smo zamejski in izseljenski Slovenci podobni med seboj in hkrati različni od teh, živečih v domovini. Sprva te preseneča koliko je teh razlik. Neizogibno se vprašamo zakaj. Če smo v celotni zgodovini do 2. svetovne vojne živeli skupaj, moramo razlog za te razlike iskati v povojnem času, ko so se naše poti razšle. Medtem ko je znanje o našem narodu in domovini na tujih tleh cvetel v šolah, klubih in aktivnostih, se je na domačih tleh moral podrediti jugoslavizaciji, kar je v praksi pomenilo zmanjšanje posebnosti vsake republike in vsiljevanje skupnih – izmišljenih vrednot, mitov in navad, v naravnem nasprotju z ohranjanjem naše dediščine, kaj šele vere. Dve generaciji sta doživljali načrtno postavljanje Slovenije ob rob, danes pa so ljudje posledično manj navezani na domovino in ne govorijo o njej s takim žarom, kot smo ga vajeni drugod. Večkrat so mi rekli, da smo morali priti mi, izseljenci, da so doma ponovno začutili pripadnost rodni grudi.
Ključna ugotovitev torej je kako pomembne so slovenske skupnosti zunaj Slovenije za sam razvoj narodovega značaja. Na nek način je Slovenija zapostavila in mestoma pozabila svojo identiteto. Naša naloga in hkrati čast je, da s svojo pokončnostjo in veseljem do življenja s temi vrednotami ostanemo kažipot, na katerega se kot na steber lahko drugi naslonijo v trenutkih dvoma, ko se ne najdemo ali ko želimo ponovno odkriti kdo kot narod smo in kam želimo iti.
Takšna srečanja vlivajo veselje in upanje, da je jedro slovenstva živo in ostaja ključen organ naše skupnosti doma in po svetu. Tako naj ostane še dolgo! Mi pa se vidimo naslednje leto, zagotovo!
Federico Potočnik
.
.
Slike Vatican News
