Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Veličastna palača “San José”

Vzhodno od osrednje argentinske regije je provinca Entre Ríos. Ta pokrajina je imela pomembno vlogo v organizacijski fazi argentinske nacionalne države, kot prestolnica med predsedovanjem generala Justo José de Urquiza, prvim ustavnim predsednikom Argentine.

Urquiza je v svojem času živel v »Posta San José«. Kasneje so jo domačini poimenovali v »palacio San José« (palača sveti Jožef) zaradi veličastnosti zgradbe, ki je danes Narodni muzej.

Palača je bila zgrajena na 2500 hektarjih, od katerih je bilo 20 namenjenih parkom, vrtom in sadovnjakom. V sredini je bila zgrajena glavna hiša v italijanskem renesančnem slogu. Gradnja se je začela leta 1848 in je zahtevala desetletno dobo. Delo so opravljali zidarji, rezbarji, kovači, slikarji in vrtnarji, ki so jih pripeljali iz tujine, samo za to gradnjo.

Glavno poslopje ima 38 velikih sob, razporejenih okoli dveh lepih dvorišč. Ima tudi storitvene enote, kapelo, garaže, trgovino z mešanim blagom, golobnjake, ki bi lahko imeli do 650 golobov in celo umetno jezero, ki obsega 20.000 m², kjer lahko plavajo tudi manjše jadrnice.

Na pročelju stojita dva simetrična stolpa, ki se nahajata v kotih z okvirjem; okrašen je s frizom s klasičnimi motivi in okrasnimi ograjami, ter ima v svojem središču pokrajinski grb. To vodi do Patio de honor (dvorišče časti). Tu so sprejemna soba, kjer je Urquiza opravljal svoje delo, jedilnice in spalnice namenjene za družine in goste. V glavni spalnici je bil general umorjen leta 1870 (žena je preoblikovala sobo v oratorij).

Drugo dvorišče, imenovano Patio del Parral (dvorišče trte) je obkroženo s pergolo iz kovanega železa, ki drži trto. Ob tem so bile sobe za obiskovalce nižjih slojev. Družinska kuhinja je bila vitalen prostor za življenje palače, saj so tam pripravljali konzerve, marmelade in klobase.

Skozi polkrožno loko se vstopi v zadnji vrt, kjer sta dve poti za kroženje; ena vodi do jezera in druga v pulperijo (gostilno), pekarno, kovačnico in garaže. Na stičišču teh cest nas sprejmejo štiri marmorni spomeniki: kipi Napoleona, Julija Cezarja, Hernana Cortesa in Aleksandra Velikega.

Notranjost palače je bila okrašena z okusom in eleganco, z različnimi slikami. Treba je opozoriti, da ima palača tekoče vodne storitve, ki so bile znane v Buenos Airesu šele leta 1870 in še danes delujejo, čigar odtok je v reki Gualeguaychú, 2 km proč od kraja.

Palača je sedaj del kulturne dediščine, tako zgodovinske kot botanične. Kompozicija vrtov, kot botanične vrste, ki sestavljajo park so občudovanja vredne. Urquiza je bil ljubitelj dreves in rastlin, tako, da je pridobival semena iz tujine, jih prilagajal in potem posadil v park. Ohranjanje te zgradbe je namenjeno vzdrževanju njene arhitekture in kulturne dediščine.

V tej veličastni palači so se razvijali zgodovinski dogodki za nastajajočo argentinsko republiko. Ne samo od leta 1854 do 1860, ko je general Urquiza postal predsednik argentinske konfederacije (Buenos Aires se je priključil šele 1860 in takrat je naslednik Santiago Derqui prevzel kot predsednik argentinskega naroda); temveč tudi 24. avgusta 1994 ko so v tej palači poslanci prisegli na novo argentinsko ustavo.