Štefan Godec, ravnatelj SSTRMB – Marcelo Brula, voditelj osnovnih šol v Argentini
Sobotne šole so nedvomno eden od temeljev življenja naše skupnosti. Šolarji in dijaki se v njih učijo slovenščine, spoznavajo osnove slovenske kulture in lepote zemlje svojih prednikov, istočasno pa pletejo trdne medsebojne prijateljske vezi, ki -dokazano!- držijo dolga desetletja.
Vodstvo teh tečajev je prevzela mlajša generacija, presenetljivo je pa dejstvo, da sta se v večinsko ženskem učiteljskem zboru s tem delom spoprijela predstavnika moškega spola.
Štefan Godec, dolgoletni profesor na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka, je bil ob koncu leta 2015 izvoljen za ravnatelja. V začetku lega 2017 je pa vodstvo slovenskih osnovnih šol prevzel Marcelo Brula, prav tako dolgoletni učitelj petja in tudi voditelj Slomškove šole.
Štefan in Marcelo, da vaju bodo bralci (še) malo bolje spoznali vaju prosimo, da se nam najprvo na kratko predstavita!
Štefan: Ime mi je Štefan Godec, po poklicu sem diplomiran pravnik, oče štirih otrok v starostnem razponu med univerzo in osnovno šolo. Na “Srednješolskem” sem poučeval Slovnico, Slovstvo in Živo besedo skozi dvajset let, bil tudi podravnatelj tečaja, leta 2016 pa sem bil izvoljen za ravnatelja za dobo 2 let.
Marcelo: Sem Marcelo Brula, po poklicu računovodja, SAP consultant in modni ustvarjalec. Pa tudi pevec! Z Marto Selan sva ustvarila družino s štirimi otroki. Letos bom izpolnil 30 let poučevanja v Slomškovi šoli. S 14 leti sem začel s poučevanjem petja v nižjih razredih, od leta 2002 pa poučujem v vseh razredih. Kar nekaj let sem bil podvoditelj šole, leta 2014 pa sem sprejel vodstvo šole.
Štefan, lani si sprejel odgovornost vodstva Srednješolskega tečaja, katerega bivši učenec si. Kakšne spomine ohranjaš na dijaška leta?
Štefan: Klub temu, da v tistih časih ni bila v navadi taka tesna povezanost med sošolci kot sedaj, si štejem med najboljše prijatelje ravno sošolce. Osebno sem svojo ženo spoznal med njimi in z njo ustvaril družino. Iz učnih ur se spominjam, da so bile res globoke, veliko smo se učili in naučili, profesorji so bili večinoma poklicni, nekateri tudi usposobljeni v Sloveniji.
Za dijaka v najstniških letih je bilo v tistih časih veliko dejavnosti izven, ali poleg Tečaja, kot npr. Katoliška akcija ali duhovne skupine, mladinske maše in predavanja po njih, dejavnosti mladinskih organizacij, lahkoatletski turnirji, mesečnik Mladinska vez, itd. Kljub temu mislim, da je bil, in je verjetno tudi še sedaj Srednješolski tečaj tista vez, osnovni temelj združevanja in povezovanja, kjer se kujejo prijateljstva in odnosi, ki so nujno potrebni za obstoj vsega ostalega; nenazadnje pa, tako takrat kot danes, za pripravo primernih kadrov, ki so in bodo zavzemali vodilna mesta v organizacijah naše skupnosti
Marcelo: Na Srednješolski tečaj ohranjam veliko spominov, lepih spominov! V tretjem letniku je v skupini nastal načrt, da bi namesto v takrat klasični Bariloche ob koncu tečaja potovali v Slovenijo. V tistih časih je bila to skoraj utopija, pa smo trmasto vztrajali pri projektu kljub temu, da niti profesorji in starši niso verovali vanj! In ko je bilo vse organizirano bi nam zaradi vojne za osamosvojitev potovanje skoraj padlo v vodo – no, to zadnje smo rešili tako, da smo spremenili datum potovanja. Bili smo skoraj mesec dni v Sloveniji, brez stikov z domačimi, saj takrat nismo nosili mobilnih telefonov v žepu… Nepozabno!
Tečaj deluje že dobrih 57 let in čeprav ohranja svoje prvotno bistvo nam je jasno, da se je svet v tem času kar močno spremenil, prav tako pa tudi naše slovensko okolje tu v Buenos Airesu. Kateri so novi cilji in izzivi, ki si jih danes zastavljate profesorji?
Štefan: Verjetno je na prvem mestu lastno usposabljanje. Le-to vsebuje ne samo tehniko poučevanja, recimo motivacijo in uporabo sodobnih tehničnih pripomočkov, katere verjetno dijaki bolje in pogosteje uporabljajo kakor profesorji, ampak tudi izpopolnjevanje v vsebinskem programu predmeta, prav posebno pri mlajših generacijah profesorjev. Kakor je bilo receno, je Tečaj pred nekaj desetletji štel med svojimi profesorji izobražence iz matične domovine; danes je veliko teh že pokojnih ali v visoki starosti in so torej fizično neodporni za učne ure. Iz tega je razvidna tudi potreba po pripravi naraščaja pri profesorskem zboru; pridobiti moramo nove učne moči, ki bi, po možnosti, se črpale znanje in pripravo pri današnjih profesorjih, obenem pa pripravljali tudi nove vsebine pri nekdanjih, ali tudi novih predmetih. Sem sodijo npr. vključitev 70 let zgodovine skupnosti naše povojne emigracije, ali pa tudi potreba po jezikovnih vadnicah. Iz tega zadnjega je razviden tudi drugi zahtevni izziv, ki je seveda prilagoditev vsebine predmetov sedanjemu obvladanju slovenščine naših dijakov. Dejstvo je, da občutimo danes pri naši mladini pomanjkanje slovenskega izrazoslovja in je torej vprašljivo, koliko razumejo ali sledijo klasičnim predavanjem. Na nas profesorjih sloni torej dolžnost, da najdemo pot ali način približevanja predmeta našim dijakom.
Katera je naloga in prispevek tečaja pri skupnem delu ohranjanja naše slovenske skupnosti?
Štefan: Kakor sem že prej omenil je na prvem mestu za nas Tečaj bistveno pomembno dejstvo, da sodelujemo skupaj s starši in drugimi ustanovami naše skupnosti pri vzgajanju pokončnih in zavednih Slovencev, moralno solidnih in vzornih ljudi. Skozi pet let Tečaja je temelj našega dela ustvarjanje zdrave slovenske zavesti. Vsak dijak širi svoje znanje ne le v zgodovini in zemljepisu Slovenije, slovenskih ljudskih šeg in navad in literaturi. Širi tudi zavest o pripadnosti narodu, ki je, kljub majhnemu številu sonarodnjakov, globoko zaoral v mednarodno skupnost. Slovenci slovimo marsikje po svetu, in potrebno je to zavest pripadnosti krepiti pri naših mladih. Le iz takih Slovencev bomo lahko črpali nove generacije vodilnih ljudi za naše organizacije in si tako zagotovili še dolga leta zdrave skupnosti.
Marcelo, nekaj let že vodiš Slomškovo šolo, letos si pa v roke prijel tudi vodstvo našega šolstva. Kateri so tvoji načrti za to delo?
Marcelo: Imam veliko načrtov in idej. V glavnem želim spremeniti programe, učbenike, delovne zvezke in druga gradiva za sodobnejši in privlačnejši pouk. Knjige s katerimi se otroci srečavajo v argentinski šoli so zanimive, barvaste in sodobne. Ko pride otrok v slovensko šolo mora čutiti isto. Ne smemo dovoliti, da bi otroci istovetili slovensko z zastarelim. Rad bi, da bi skupaj z voditelji drugih šol pregledali sistem domačih nalog: če jih otroci ne morejo sami izpolniti, potem niso ničesar vredne. Kaj pridobi otrok, če mu stara mama naredi nalogo? Vzgojitelji moramo tudi upoštevati, da so danes otroci veliko bolj zaposleni kot prej in da nimajo toliko prostega časa.
Večina otrok prihaja v slovenske šole z revnim besednim zakladom. Opažam, da se veliko staršev z njimi ne pogovarja slovensko ali pa da slovenščina ni njihov prvi pogovorni jezik. To je naša realnost, je nekaj normalnega in naravnega. Ne smemo preko tega. Starši pripeljejo otroke v slovenske šole in nam jih zaupajo. V petih urah na teden se lahko otrok marsikaj nauči. Postaviti si moramo cilje za vsako šolsko leto. Otrokom pa zahtevati to, kar je za njihovo starost primerno.
V naših šolah so danes otroci novega tisočletja, generacija milenijcev. Ali ti otroci še z veseljem prihajajo v slovensko šolo? Kaj jim sobotna šola nudi?
Marcelo: V prvih letih, otroke pripeljejo starši. A kmalu se zgodi, da so otroci bolj navdušeni za slovensko kot za argentinsko šolo. Hvala Bogu tudi danes otroci zelo radi obiskujejo slovensko šolo! Sobotna šola jim nudi veselo in razigrano vzdušje. Tu najdejo prijatelje in tudi zabavo. V domu se počutijo proste in varne. Ne smemo pa pozabiti, da otroke tudi duhovno vzgajamo. Priprava na prejem zakramentov je eden najbolj pomembnih in nepozabnih trenutkov za vsakega otroka.
Slovenske šole nudijo otrokom tudi kraj, kjer lahko nastopajo in pojejo. In to jim pomaga za vse življenje. Nudijo jim tudi priložnost skupnih počitnic na koloniji v Cordobi, ki postanejo nepozaben spomin za vse udeležence.
Ali imata v načrtu uskladitev poučevanja oz. programov v osnovnih šolah in SSTRMB?
Marcelo: O tem smo tudi govorili. Nove programe želimo tako načrtovati, da bodo usklajeni s tistimi, ki jim sledijo na SSTRMB. Slovensko šolstvo v Argentini moramo načrtovati tako, da se prične v otroškem vrtcu in se konča s petim letnikom Tečaja. Ne samo glede poučevanja slovenščine temveč na vseh področjih. Osebno mislim, in sem tudi slišal veliko staršev ki tako mislijo, da bi morali naši učenci zakrament svete Birme prejeti v srednješolskih letih. Ko pripravljamo otroke na Birmo v slovenskih šolah opažam, da so nekateri še premajhni. Priprava na Birmo bi bila tako bolj bogata in najstniki bi zakrament tudi lažje doumeli.
Štefan.: Uskladitev programov je bistvenenga pomena za uspeh poučevaja, tako v osnovnih šolah kakor tudi na Tečaju. Danes opažamo velik razpon pri znanju dijakov, ko vstopajo na Tečaj. To povzroča seveda težave pri poučevanju, saj je težko motivirati najbolj podučene in, obenem, ne puščati ob strani tistih, ki se morajo malo bolj potruditi. To je danes eden od največjih izzivov na Tečaju, delovanje na tem področju se seveda prične z neko enotnostjo v zamisli poučevanja od prvih let pa do konca srednje šole. Uskladitev programov, oz. programiranja je torej srčika uspeha na področju poučevanja
Slovenščina je za vse večje število mladih, ki so danes že vnuki ali celo pravnuki Slovencev, prej tuji kot materin jezik. Kako gledata na to problematiko in kakšne rešitve iščete učitelji za to?
Štefan: K prilagajanju vsebine predmetov Tečaja spada tudi debata o uporabi tehnike učenja Slovenščine kot tuji jezik. S tem pa seveda stopa tudi v ospredje vprašanje, ali naj danes še poučujemo predmete po slovensko, ali pa morda preidemo na učenje slovenščine za neslovensko govoreče. Vprašanje je globoko, saj odgovori pogojujejo bodočnost našega šolstva, toda ne smemo se bati seganja po novih, tudi eklektičnih tehnikah poučevanja, če imamo jasne cilje. Trenutno na Tečaju uporabljamo tudi nekaj teh načinov poučevanja, ne da bi pri tem trpela vsebina predmetov, in rezultati so pozitivni.
Marcelo: Kot sem že prej omenil je to realnost, s katero se moramo sprijazniti. Imamo veliko izzivov pred seboj. Sprememb se ne smemo bati, moramo jih izvajati! Treba je vedno stati trdno na tleh, biti fleksibilen in sprejemati spremembe, kajti če jim ne sledimo in jih ne sprejemamo postanemo ujetniki časa, ki povozi našo prihodnost. Vsak učitelj se skuša prilagoditi temu, zato pa želim da se spremenijo programi in da jih uporabljamo v vseh šolah.
Ali si pri pouku učitelji in učenci pomagate tudi z novimi tehnologijami?
Marcelo: Glede tega ne bi mogel odgovoriti za vse šole, ker se o tem še nismo pogovarjali. Lahko pa rečem, da v Slomškovi šoli uporabljamo tehnologijo in otrokom tudi pošiljamo take naloge, da brskajo po internetu. Pridobili smo si nove elektronske pripomočke in tudi dobili dovoljenje za vstop v slovenske portale kjer se lahko učijo/učimo slovensko. Otroci so zelo navdušeni nad tem.
Štefan: Tudi na tečaju se želimo tehnološko posodobiti. Odločili smo se za nakup novih učnih pripomočkov, kot so led projektor in brezžični zvočnik, ki se lahko priklopita na mikrofon, projektor, računalnik ali telefon. Odbor staršev nam je pa ponudil nakup zaslona za uporabo skupaj s projektorjem.
Učitelji oz. profesorji svoje delo opravljate brezplačno in starši ter vsa skupnost ta trud cenimo. Kaj pa vi pričakujete od otrok in staršev?
Marcelo: Od otrok pričakujem, da se učijo in da izpolnjujejo naloge. Od staršev pa, da nas podpirajo, da nam stojijo ob strani. Če res ne morejo govoriti z otroki slovensko ves čas, naj si vzamejo vsaj pol ure na dan in jo posvetijo slovenščini.
Dragi starši naših otrok, prosim vas, govorite z vašimi otroki po slovensko, mi bomo v šoli naredili vse, kar je v naših močeh, da se bodo otroci čim več naučili, a to delo je dvojestransko: mi pomagamo vam in vi nam!
Dodal bi še, kaj pričakujem od ostalih učiteljev. Želel bi, da se odpremo, da nismo zaprti in da priznamo katere so naše težave. Vztrajam pri tem, da se moramo prilagoditi naši realnosti. Bodimo iskreni, edini ki so prikrajšani s tem, da ne priznamo realnosti so otroci. Za to pa potrebujem pomoč vseh: učiteljev in staršev. Vem, da se bomo lahko zmenili in s skupnimi močmi podprli in pognali naprej naše šole. Ker so šole bodočnost naše skupnosti.
Štefan: Pri naših dijakih v najstniških letih je seveda razumljivo, da se praviloma upirajo vsemu, kar je za starejše smiselno in tvorno, moramo jih razumeti. A vseeno upam, da bodo naši mladi našli smisel slovenstva v svojih življenjih, da bodo razumeli, katero mesto zasedajo njihove korenine in kar je temu skupnega v njihovem življenju. Le na ta način lahko pričakujemo, da bodo z isto vnemo in ideali gradili naprej našo slovensko skupnost. Od staršev pa nič več in nič manj kot to, da otroke, svoje in tuje, vzgajamo z vzgledom. Ne moremo od otrok zahtevati tega, kar sami nismo pripravljeni storiti. Naj bo slovenstvo njim in nam luč na poti našega življenja. Res upam, tako za starše, kakor za dijake, da bomo znali v dejanjih potrditi Kuntnerjeve besede: Ta luč ni od včeraj, in ni samo moja …. Brez te luči ne bi znali živeti; brez te luči bi bila tema.
Marcelo in Štefan, hvala za lep pogovor, predvsem pa za delo, ki ga opravljata!
