Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Zvoki severnih Andov

Prvič sem obiskal severno zahodni del Argentine, ko sem bil star šest let. Ta del obsega šest severnih provinc: Salta, Jujuy, La Rioja, Catamarca, Santiago del Estero in Tucumán. Pokrajina predstavlja čudovite razlike: razno barvasti griči obdajajo doline in soteske; velika mesta kolonialnega sloga kažejo ulice, trge in zgodovinske spomenike in jih obdajajo, majhne gorske vasice, s starimi cerkvami in ruševinami utrdb, ki se upirajo prehodu skoraj 10 tisoč let. Pod višino 2000 metrov je bogata vegetacija z nizkimi rastlinami, nasadi vinske trte in poslopja, ki spreminjajo grozdje v vino. Ko pa se dviga nadmorska višina na terenu, se pa opazi prisotnost kaktusa ali cardón. Vidimo pokrajino rudnikov soli na prostem, ki obsegajo več kot 12.000 hektarjev, in skoraj povsod izredno lepo modro in jasno nebo.

Več kvadratnih kilometrov te pokrajine priznava UNESCO kot naravno svetovno dediščino zaradi bogate kulture in biotične raznovrstnosti. Že od začetka so andski ljudje imeli globoko zavest v zvezi z oskrbo zemlje, spoštovanjem njenega sadja, živali in rastlinstva, saj so bili prepričani, da so otroci Zemlje (Pacha). Uvedli so praznik Pachamame (mati Zemlja). Vsako leto, meseca avgusta, so ponujali pijače in pridelke Pachamami v čast, in tako so se zahvaljevali za prejete sadove in se priporočali za dobre in bogate bodoče žetve.

Ta obred se še danes ohranja. Tudi za pusta so ulice središče praznovanj in priljubljenih plesov. Značilne so barvaste obleke, pletene kape, klobuki in glasba.

»Carnavalito« je ansambelski folklorni ples, pri katerem sodeluje več parov, ki uprizarjajo koreografije v utripu glasbe. Plesalci se gibljejo okoli glasbenikov ali v vrsti. Ples vodi ženska ali moški z robčkom. Vsi pojejo iste posnetke ali improvizacije. Obstoja več glasbenih folklornih skupin, kot na primer »Los Tekis«, ki sodeluje pri praznikih, in imajo predstave v gledališčih po vsej Argentini. Značilno je tudi, da so folklorne predstave po restavracijah, večinoma z lokalnimi osebnostmi, včasih pa celo s posebnimi gosti. Tako prijetno poteka kosilo ali večerja ob glasbi in plesu. Seveda, kdorkoli izmed gostov se lahko pridruži tej dejavnosti, bodisi s ploskanjem, s petjem ali celo s plesom. To je poznano pod imenom »peña folklórica«.

Za glasbo je značilna uporaba andskih pihal, (quena, sikus, erque), tolkal (caja chayera in boben) in strun (kitara in charango).

Quena je podobna flavti. Tradicionalno je oblikovana iz lesa ali sladkornega trsa. Ima sedem lukenj (šest spredaj in eno zadaj). Erke ima lahko različne oblike in velikosti. Sestavljen je iz pet ali več dolgih odsekov trsa, ki so povezani na koncih in tvorijo eno cev. Vsakemu delu, ki tvori to cev, se odstranijo notranji vozli, zunaj pa se po navadi ovijejo z volno. Na zgornjem koncu ima paviljon s hupo. Zvoki se pridobijo z dihom, note se gradijo s pokrivanjem ali odkrivanjem širokega dela z roko. Ta inštrument lahko doseže dolžino od treh do sedem metrov.

Charango je inštrument po obliki podoben kitari, a manjši. Po navadi ima pet dvojnih strun, čeprav obstojajo tudi oblike z manj ali več strunami. Že od majhnega sem se učil igrat ta inštrument.

Vedno več turistov obiskuje te kraje in to pripomore, da se vedno bolj širi poznanje severno zahodne argentinske glasbe. Vesel sem, da sem že od majhnega prišel v stik s temi zvoki, in da sem z naslednjimi obiski poglabljal navdušenje za glasbo in z inštrumenti, ki jih danes rad igram in popestrijo druženja s prijatelji.