Leto 2017 je za nami. Zaznamovala ga je vrsta zgodovinskih obletnic. Najbolj v povezavi s I. svetovno vojno, premalo pa s 100-letnico smrti dr. Janeza Evangelista Kreka. V zvezi z njim je bilo kar nekaj povedanega, tudi novega. Izpuščena pa je bila prilika, da bi življenje v Sloveniji, ki mu manjka krščanska duša, napolnili z nekaterimi njegovimi idejami, ki bi omogočile lažje in človeka vrednejšega življenja onim, ki jih je življenje po tuji ali lastni krivdi za marsikaj prikrajšalo. Mislimo predvsem na dejstvo, da bi morala biti resnična ljubezen do bližnjega vsebina slovenske notranje politike, ki se preveč vzoruje po tujih zgledih, premalo pa ceni lastno tradicijo. V Sloveniji je preveč ljudi, ki živijo na pragu revščine ali celo pod njim. Dovolj je bogata, da bi bila srečna in ljubljena domovina za vse, da bi v njej lahko živeli po človeško.
Akad. prof. dr. Fran Zwitter, eden največjih slovenskih zgodovinarjev vseh časov je pogosto, še zlasti, če je bil dobre volje izjavil, da ljudje poznamo vse letnice, ne vemo pa, kaj se je takrat zgodilo. Tako bo tudi leta 2018 prilika, kriterij je zadnja številka 8, da se spomnimo nekaterih pomembnih dogodkov iz slovenske zgodovine. Vseh ne bomo našteli, gre le za izbor.
Prva obletnica, večina Slovencev je ne pozna, se nanaša na leto 828, ko smo izgubili notranjo samostojnost in so nam v Karantanijo Franki, za njimi pa njihovi nasledniki, začeli nastavljati ljudi po njihovem izboru. Je pa res, da je vse do leta 1414 potekalo ustoličevanje koroških knezov in nato vojvod v slovenskem jeziku.
V samostanu cistercijanov v Stični naj bi 1428. leta nastal Stiški rokopis, ki je eden najstarejših pisnih spomenikov v naši materinščini.
1478 leta je bil znameniti kmečki upor na Koroškem. Cesarski obračun s kmeti so preprečili Turki, ki so takrat vdrli na Koroško. Tako se lahko letos spominjamo tako kmečkih uporov kot bojev s Turki. Zaradi njih je Višnja gora tega leta dobila tudi mestne pravice.
1598 je umrl avtor prve slovenske slovnice, Adam Bohorič. 1758. leta je izšel njen celovški prirejen ponatis, deset let kasneje pa Pohlinova Kranjska gramatika. Zahteval je, da postane slovenski jezik, ki so ga dotlej uporabljali predvsem kmetje, tudi literarni ter cerkveni in nosilec kulture.
Glede na svojo državo se moramo Slovenci letos še posebno spominjati leta 1848, ko smo prvič javno razglasili program Združene Slovenije, ki je postavil temelje za vso slovensko kasnejšo narodno politiko. Dvajset let kasneje, 1868. leta, se je začelo taborsko gibanje, ki je v naslednjih treh letih ta program potrdilo na množičnih zborovanjih. Prav odnos do tega programa je ključni moment za ocenjevanje življenja in dela slovenskih politikov.
Posebnega spomina je vredno tudi leto 1908, ko je prišlo do znamenitih ptujskih in ljubljanskih dogodkov, ko so morali naši predniki obračunavati ne z Nemci, ampak s potujčenimi rojaki.
Slovensko javnost bo verjetno znova razklala razprava o letu 1918, ko je razpadla Avstro-Ogrska in je nastala Jugoslavija. Je bila ta nujnost ali zgodovinska napaka. Gotovo se ne moremo strinjati z dejstvom, da so slovenski politiki dali prednost Jugoslaviji pred Združeno Slovenijo. Seveda pa je do »grešnega preloma«, ki je bil med Slovenci prisoten že vse od ilirskega gibanja v prvi polovici 19. stoletja, prišlo že okoli 1890. leta. Med I. svetovno vojno, zlasti zaradi londonskega pakta, ki je Primorsko obljubil Italijanom, je bilo za popravljanje zmote že prepozno. Ker je za nazaj lahko biti pameten, je malo verjetno, da bomo prišli do za vse sprejemljivega mnenja. Ko so po I. svetovni vojni in že med njo na primer Čehi zahtevali svojo državo, smo Slovenci terjali Jugoslavijo. V ključnih trenutkih evropske in svetovne zgodovine je bila zamujena prilika, da bi svet spoznal resnični in zgodovinski ter narodnoobrambno edini primeren slovenski narodni program. Dejstvo je, da so bili med kasnejšimi jugoslovanskimi narodi za Jugoslavijo najbolj zagreti Slovenci, največ škode zaradi nje so imeli Hrvati, koristi pa Srbi, kar še danes čutimo v Sloveniji in Ljubljani še posebno. Vprašanje zahteva v luči samostojne slovenske države novo presojo. Ne v smislu, koliko je sploh še slovenska, ampak zakaj je leta 1941 prišlo do bratomorne vojne. Ne moremo zamižati pred resnico, da so se eni borili za karadjordjevsko oziroma jugoslovansko demokracijo, drugi pa za komunistično oblast. Le redki so mislili na samoslovensko prihodnost. Mnogi med njimi so, tako kot Lambert Ehrlich, to plačali s smrtjo.
28. junija 1948 je Stalin v posebni resoluciji obsodil Josipa Broza Tita in jugoslovanske komuniste oddaljevanja od marksistične in leninistične ideologije, kar je imelo tragične posledice za mnoge v tedanji Jugoslaviji. Številni so bili internirani na Golem otoku, kjer je bilo hujše trpljenje kot v nacističnih taboriščih. Komunistična partija se žrtvam ni nikoli opravičila. Podpisati so morali izjave, da bodo o vsem, kar so doživeli, molčali. Za Slovence je imel ta spor še posebno tragične razsežnosti, saj je med tržaškimi naredil več škode kot fašizem.
V luči samostojne slovenske države in domnevnega zloma slovenskega komunizma se bomo še posebno spomnili procesa proti četverici, ki se je začel 18. julija 1988 zaradi domnevne izdaje jugoslovanske vojaške skrivnosti. Pred vojaškim sodiščem, ki je v Ljubljani proti Slovencem poslovalo v srbohrvaškem jeziku, dokaz o njihovi vrednosti v nekdanji Jugoslaviji, so sodili trem civilistom Janezu Janši, Davidu Tasiču, Franciju Zavrlu in podoficirju Ivanu Borštnerju. Proces, ki se je časovno ujemal z propadanjem komunizma v Evropi in postal del njene demokratizacije, je dejansko zlomil monopol in popolno oblast komunistične partije Slovenije, ni pa je porinil na smetišče zgodovine, kot so mnogi naivno in neodgovorno pričakovali. Zato bodo dediči nekdanjih komunistov, ki so pred kratkim hoteli ukiniti slovenski katoliški osnovni šoli, verjetno z velikim pompom praznovali 60-letnico kongresa jugoslovanskih komunistov, ki je bil od 22. do 26. aprila 1958 v Ljubljani.
Slovenska kulturna javnost ne bo mogla mimo rojstnega leta Valentina Vodnika, 1758. leta, Prešernove prve zaposlitve v Ljubljani v letu 1828 in predvsem 100-letnice smrti Ivana Cankarja. Največji slovenski pisatelj je še posebno aktualen zaradi svojega odnosa do Jugoslavije. Znane so njegove besede: “Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim, čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci — po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu.” Mnogi ga niso razumeli in mu še manj sledili. Danes je v Ljubljani slišati govorice, da so ga zaradi odklanjanja Jugoslavije v Ljubljani Srbi ubili. Takim govoricam ni verjeti, še najmanj pa trditvi, naj bi bili to Srbi. Če bi ga že kdo porinil po stopnicah, zaradi česar je umrl, bi to storili Slovenci – jugoslovenarji.
Gotovo je še veliko spomina vrednih zgodovinskih obletnic, da o osebnih niti ne govorimo!
dr. Stane Granda
