“KER SEM SLOVENEC, SEM KATOLIČAN”
Duhovni svet pisatelja, dramatika in pesnika Ivana Cankarja
Življenje Ivana Cankarja so zaznamovali življenjska skrb, trpljenje, revščina, zapečatena še s požarom domače hiše, ko je bil star komaj tri leta: »Pogorela nam je hiša in obubožali smo docela.« Življenje na dnu družbe se v njem zato prepleta z zavestjo Božje navzočnosti v njem.
Glas vesti
Živeti v resnici, po vesti in v spoštovanju pravičnosti so temeljne postavke Cankarjevega pogleda na svet. Ta se sicer spreminja, a ohranja bistvene poteze zgodnjih let. Izrazito izstopata kritika človekove osebne in družbene zlaganosti in zahteva po vestnosti in pravičnosti. Cankar biča človekovo neposlušnost notranjemu vzgibu, ki vsakogar vabi in opominja, naj si življenje oblikuje v Božjem ogledalu, premaguje zlaganost in nepravičnost, ki stalno ogrožata človekov vsakdan. Junakinje in junaki njegovih spisov so v imenu Boga nosilci tega sporočila in dramilo vesti posameznikom in družbi. Skodelica kave preprečljivo slika mladostno prizadetost, ki je vest ne more opravičiti. Črtica Mater je zatajil postavi na noževo rezilo nepremakljivost vesti ob na prvi pogled nepomembnem, a tragičnem obziru socialno prizadetega otroka. Neomajni glas vesti se še bolj korenito postavlja zoper zlagano pravičnost župnika, ki jo je sicer skušal prekriti s spovedjo in zunanjo pokoro. Vest ga zasleduje vse življenje in nazadnje mu še mrtvi Polikarp nedvoumno naslika krivico, ki je zaznamovala življenje pankrta in jo je razrešila šele smrt. Ob smrti pankrt Šimon breme krivice preloži na župnika, ki simbolno javno prevzame pankrtovo zavrženo ime in vsaj del odgovornosti za bridko usodo pokojnega. Pravico sicer ljudje delijo po človeških merilih in zakonih, kot opisuje zgodba; kljub temu ta, čeprav je neuresničena na zemlji, iz večnosti kot pri bogatinu vpije na zemljo in stalno opominja k pravičnosti in svari, naj se človek na zemlji ne poigrava z njo. Sicer se zdi, da Hlapec Jernej (in njegova pravica) jemlje pravičnost v svoje roke, a Cankar je zvest socialno-demokratski pravičnosti, njen ideal je Krekovo družbeno prizadevanje, kot prepričljivo zapiše ob Janezovi smrti. Konkretna vera torej, ne nasilje, gradi Božje kraljestvo na zemlji, kot je pozneje zapisal Andrej Gosar. Krivice je treba odpravljati s konkretnim družbenim delovanjem, kot je zgledno pokazal Krek.
Ponotranjena vera
Cankarjevo življenje in delovanje sta kljub bolj korenitemu svobodomiselnemu obdobju med letoma 1900 in 1910 globoko ukoreninjena v Boga. Kritičnost vse bolj poglablja v razvezovanje pritlehnih zemeljskih razmer. Kritično jih pretresa v Cerkvi in njeni popredmeteni in nedejavni veri in v (slovenskem) liberalizmu, vse pa se steka v zahtevo po celoviti in koreniti duhovno-socialni preobrazbi družbe. Določen del življenja je Cankar pod vplivom ničejanstva in marksizma, a se temu odpove, kot pravi Izidor Cankar, ter postavi »nasproti nasilju, premetenosti in laži živo individualno vest, ki deluje iz lastne duševne dinamike, ki je preprosta in jasna ter do fanatičnosti resnicoljubna«. Prevladuje torej izkušnja prvinske vere iz zgodnje življenjske izkušnje, ki jo je zaznamovala mati, »uboga, žalostna in bolna«, ki je s svojo življenjsko daritvijo podarila otrokom vse, kar je imela, samo sebe: »Mati, tvoje meso smo uživali in tvojo kri smo pili!« To je pretresljiva izpoved neizmerne ljubezni in življenjskega darovanja, iz katerega so rasli Ivan in ostali otroci. Ta vseživljenjska daritev je hranila tenkočutnost vesti in izostren smisel za pravičnost. Vest je preganjala njega samega, da je bil neizprosen do sebe in do drugih, in ga ni nikoli zapustila: »Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti.« Vera oziroma duhovna prežetost, ki temelji na izčiščeni, moralni in vstajenjski drži, človeka dviga iz pritlehnosti; je hranílo in moč, ki napaja človeka, da premaguje temno, težko in krivično vsakdanjost.
Vera v vstajenje
Okvir vere domače hiše Cankar stalno preizkuša in poglablja v osebnih in družbenih izzivih in ga poglablja s silo duha. Skladno s tem spise zrelih let zaznamuje mistično-duhovna izkušnja, izražena v prvinskih krščanskih simbolih verovanja: Križ na gori, Hiša Marije Pomočnice. Življenje se mu vse bolj odpira v onstranstvo. Namesto utopičnih konkretnih ciljev raja na zemlji se porajajo prvine vstajenja in novega življenja v Bogu. Cankarjeva asketska duhovna drža, s katero ga je zaznamovala mati, se vse bolj odpira, dokler pred smrtjo s prejemom poslednjega zakramenta ne odide spravljen z Bogom in ljudmi s tega sveta.
dr. Janez Juhant
»Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če Prus, protestant, ker sem Slovenec, sem katoličan.« Cankar je torej ostal zvest praktičnemu krščanstvu domače hiše celo v viharnih tokovih življenjskih in družbenopolitičnih preizkušenj, te globine ostajajo stalnica nemirnega Cankarjevega duha.
Družina, 17. 6. 2018
_______________________
ODLOMKI
Najbolje je, ko skozi svoje besede spregovori kar pisatelj sam. Iz njegove zbirke črtic Moje življenje smo zbrali nekaj misli o enajsti šoli pod mostom, pogovorih med brati in sestrami, veri v družini in veliki noči pri Cankarjevih doma. Ti odlomki slikajo del Cankarjeve mladosti, hkrati pa nam razkrivajo njegove vidike do še vedno pomembnih stvari v življenju, kot so splošna izobrazba, stik z ljudmi, Bog in verovanje.
Enajsta šola
Takrat se prične enajsta šola pod mostom ter se neha ob prvih jesenskih nalivih. Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Kakšna čuda prečudna hrani ta goli, posušeni prod! Očem, ki jih iščejo, srcem, ki verujejo vanje, se kažejo čuda ob vsakem pogledu, ob vsakem koraku.
Polomljen, star lijak, obroč kolesa, preluknjana ponev, počeni lonci, vilice s poldrugim klinom, pipec brez ročnika — sam Bog nebeški vedi, odkod se je bilo vse to nabralo v Ljubljanico! Ali vsaka stvar posebej je bila čudo prečudno in je imela svoj važen pomen.
Pogovori
Najlepše se je dalo pogovarjati pozimi, na veliki, topli peči. Zunaj je bila noč in mraz je škripal skozi okna, izba pa je bila polna sladkih pravljic, ki so nam šepetale na uho še tišje in milejše od samih naših besed. Pa da smo tudi vsi molčali, pa da se niti spogledali nismo, razumeli bi se bili vse do kraja. Bilo je kakor skupna molitev in kakor skupna pesem: če nas je sedem ali sedemdeset — molitev je ena in ena je prošnja, pesem ena in en sam je Bog.
Nikoli si nismo bili tako blizu, tako bratje in sestre, kakor ob tistih svetih urah. Sredi med nami je sedel sam angel božji ter nam je pripovedoval o lepotah iz paradiža; nam pa se je zdelo, da govore naše plahe ustnice.
Vera
Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva, ne tistega mrkega, trdega, židovskega, ki ne rosi v vdano srce ljubezni božje, temveč vtepa s palico božji strah. Bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal ter ostane pač do konca dni skrit oltar, pred katerim darujejo čiste misli ob veselih in žalostnih urah. Še pozno, ko me je bila že vsega opredla tuja učenost, ko se mi je bilo srce že vse razbolelo od soparnega spoznanja, se je mnogokdaj zganilo v srcu, kakor neizrekljivo sladek in gorek spomin, kakor tiha otroška molitev.
Velika noč
Pogovarjali smo se o veliki noči. Blizu je že bila in vedeli smo čisto vsi, kakšna da bo naša velika noč: prazniki brez praznikov, nedeljsko jutro brez pirhov in pomaranč, v srce mukoma zaklenjena bridkost, za pečjo pritajene solze. Vedeli smo, da pride trda in neusmiljena, ali govorili nismo o nji, še mislili nismo nanjo.
Pogovarjali smo se o drugi veliki noči, o tisti, ki je bila polna šumečega sonca, prešernega potrkavanja zvonov, dišečih, rumeno zapečenih kolačev, rdečih pirhov, svetlih pomaranč; mati ima na glavi belo ruto in pogrinja mizo; mi sedimo po vrsti za pečjo in gledamo; oče sloni ob oknu, baše si pipo in se smeje …
V to veliko noč smo verjeli kakor v živega Boga; tik pred nami je bila v vsem svojem sijaju. Res je ni bilo tisto leto in tudi ne prihodnje in tudi še tretje ne in nikoli ne; ali ni je bilo moči na svetu, da bi omajala našo vero. Prav nič se nismo čudili in nič nismo bili užaljeni, da ni bila potrjena naša vera, da se niso dopolnile naše sanje; morda bi se bili čudili, da se je zgodilo po besedah angelovih.
Družina, 10. 5. 2018
