Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Sveti Brochero

__________

Oktobra leta 2016 je Argentina dobila prvega svetnika: duhovnik José Gabriel Brochero, ali tako kot so ga v Córdobi – kjer se je rodil in deloval – poznali »cura« (beri kura, duhovnik v pogovornem jeziku) Brochero. Njegov vpliv v teh krajih daleč presega versko področje.

Blizu mesta Mina Clavero, ki je zelo pomembna turistična točka v hribih v provinci Córdoba, leži starodavna vas, imenovana Villa de Tránsito. Dve leti po smrti patra Brochera so jo poimenovali Villa cura Brochero.

José Gabriel se je rodil 16. marca 1840. Bil je četrti od desetih otrok zelo verne družine. Pravijo, da ko je Brochero imel 9 let, je zagledal otroka, ki zaradi naraščanje reke ni mogel do obale. Mali José je začel moliti in prositi Boga za pomoč. Otrok je pridobil toliko moči, da ni utonil.

S 16. leti je José stopil v semenišče in čez nekaj let je postal duhovnik. Njegovo pastoralno delo je bilo težko zaradi velike razdalje med ljudmi, ki so spadali pod faro; ni bilo cest ne šol ter živeli so na več kot 2000 metrov nad morsko višino. Pater Brochero je potoval iz naselja do naselja na oslu in tako obiskoval bolnike in revne ljudi; svetoval jim je in pomagal ter nudil pomoč in božjo besedo za duševno in telesno zdravje.

Brochero je zgradil posebno hišo za duhovne vaje (1877) in šolo za dekleta (1880). To delo ni bilo lahko, moral je preskrbeti denarno podporo in tudi sam graditi, poleg vseh drugih obveznosti, ki jih je imel. Njegova prizadevanja v prid krajanov je omogočila, da so nastale nove ceste, nasipi, telegraf ter z gradnjo vodovoda je dosegel prihod vode v mesto. Zidal je še druge cerkve in kapele v okolici.

Rad je obiskoval bolnike in iz te ljubezni do sočloveka je tudi on zbolel za gobami. Umrl je v hiši, kjer je stanoval kot duhovnik v Villa del Tránsito, ki je danes muzej, 26. januarja 1914.

Njegova ljubezen do soseda je zaslužila priznanje vseh, ki so ga poznali in njegovo ime se je razširilo po cordobskih hribih. Cura Brochero ni samo podajal Božje besede, temveč je s svojim posredovanjem zagotovil dostojne življenjske razmere za prebivalce. Naj bi ta duhovnik bil zgled za vse nas, kot človek ki je požrtvovalno in vdano delal za druge.

Tudi v Córdobi pa argentinski Slovenci poznamo še drugo osebnost, ki je duhovnik dr. Rudolf Hanželič – preprost, izobražen, delaven in solidaren človek. Po njegovi zaslugi imamo danes v Villa Dolores prijazen in udoben hostel zgrajen dobesedno z njegovimi rokami v prid naše skupnosti. Jaz tega gospoda seveda nisem poznal. A mi je moj stari oče večkrat pripovedoval, kako so včasih zahajale družine na počitnice v cordobske hribe in tako vsaj za kratek čas ponovno obujali spomine na slovenske pokrajine.