Rodil se je 31. marca leta 1925 v Ljubljani, zraven Magistrata. V osnovno in srednjo šolo je hodil v Ljubljani. Že kot študent se je vključil v domobranske vrste in je bil pozneje dodeljen odredom na Primorsko. Ob koncu vojne je prišel preko raznih taborišč v begunsko taborišče Senigalija, kjer se je začel kulturno udejstvovati, predvsem v dramskem odseku. Tam je spoznal Heleno (Mojco) Šetina. Kmalu sta se poročila in po poroki sta bila nekaj časa v službi v Rimu in nato sta prišla v taborišče Trani, blizu mesta Bari, kjer se je nahajalo čez 400 slovenskih fantov. Tam je bilo organizirano prosvetno življenje, ki je s prihodom Sašota in duhovnika Stanka Skvarča močno zaživelo.
Saša je prišel v Argentino aprila leta 1948. Po nekaj letih se je zaposlil v Carapachayu. Ko se je osnovala verska in narodna skupnost je bilo treba pomisliti na slovensko šolo, ki jo je prevzel Saša. Vzgoja in društveno življenje se je poživelo prav po njegovem prizadevanju. Poleg voditelja in učitelja, je bil dolga leta kulturni referent in pevovodja zbora “Mladina”.
Pripravil in oblikoval je nešteto nastopov, iger, čajank in prisrčnih prizorov. Dostikrat ni bilo primernega materiala in je bil odvisen od osebne iznajdljivosti ter od pomoči žene Mojce. Šestnajst let je uspešno vodil slovensko šolo Josipa Jurčiča, še dalje pa je bil odbornik in organizator kulturnih prireditev v domu.
Rad je imel slovensko mladino, kar je tudi neštetokrat pokazal. Zelo je bil vesel ob 25-letnici šole, ker je imel pred seboj vse tiste učence, ki so z veseljem prihajali v šolo in z navdušenjem sodelovali pri vseh prireditvah. Ni se zadovoljil s katerokoli stvarjo, moralo je biti res “imenitno”. Nepozabno je bilo “korakanje” fantov, ali “bela, modra, rdeča”, uprizoritev pesmi “Dež”, itd. Ena izmed najvažnejših je bila uprizoritev ustoličenja koroških vojvod, ob priliki obletnice doma. Kako elegantno in do vsakega detajla je bilo vse pripravljeno na dvorišču doma. Prijatelji drugih domov so se čudili tej uprizoritvi rekoč, da “kaj takega še niso videli”. Ogromno idej in snovi je dobil ob nenehnem čitanju knjig, časopisov, člankov, revij … kar nenadoma se je zamislil in na papir orisal skico bodoče, naslednje prireditve.
Ko je vodil pevski zbor je bil v svojem “elementu”, saj je sam zelo rad pel, tudi v opernih vlogah v taborišču je imel vedno važne vloge zaradi ubranega glasu. Največja uspešnica zbora je bila “Pesem sužnjev”, (Nabucco), odpeta v slovenščini.
Organizacije in vodenja tombol se je tudi veselo lotil, nekajkrat je bil tudi sv. Miklavž. Imel je pravo žilico za pisanje; članke, govore, celo nekaj pesmi je spisal. Pa domobranske proslave, dneve slovenske zastave, božičnice, razne igre, tranijska srečanja, vse to je pripravljal po cele dneve
Saša je bil vse življenje zagovornik samostojne Slovenije. V zadoščenje mu je bilo, ko je na dan proglasitve samostojnosti leta 1991, bil osebno navzoč in manifestiral v svoji Ljubljani.
Imel je pet hčera: Meta, Mojca, Lučka, Monika in Marjana, ter dvanajst vnukov, katere je imel neskončno rad.
Umrl je v Buenos Airesu, 6. februarja leta 1992, star komaj 66 let.
Spominjamo se ga z ljubeznijo in hvaležnostjo za vse, kar je naredil za svoj “slovenski dom Carapachay”.
Marjana Pirc
