Zdaj gre za Slovenijo!

• 59 • “Politična formacija države je okvir v katerem naj bi slovenski narod kolektivno dosegel svoj optim um v svoji izraziti identiteti. Iz morda širšega filozofskega stališča bi smisel narodne državnosti lahko povzeli po argentinskem pi - satelju, prijatelju Slovencev, Ernestu Sabatu, ki je rekel takole: „En un mundo cada vez más abstracto, la nación es el mayor y más elevado baluarte de la rehumanización del hombre.« Isti pisatelj ugotavlja s ponosom narodno identiteto Slovencev, katere imenu - je „antigua y noble nación... que con un par de millones de seres humanos tiene el justi - ficado orgullo d e su gran cultura, identidad idiomática y espiritual« (La Nación, 7. julija 1991) Preambula slovenske Ustave tudi jasno ugotavlja, da izhaja Ustava iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo na- rodno samobitnost in uveljavili svojo držav - nost. Slovenska država je torej končni izraz večinske politične volje slovenskega naroda.” (Vital Ašič , junij 1996) “Ne morem si predstavljati države Slovenije brez slovenskega naroda! Združena Sloveni - ja, ki je ne bi več delile meddržavne meje - ki pa bi jo družil isti jezik in kultura, spomin na boj za obstanek, na skupno trpljenje in upa - nje, ljubezen do prednikov in bratov iste krvi, ponos na to, kar smo in imamo svojskega, zavest skupne usode - torej taka ZS za nas Slovence ni več nedosegljiv cilj. če bomo modri in samozavestni, nam jo bo prinesla združena Evropa. Od nas, in samo od nas, je odvisno, kako bo z nami.” (Jure Vombergar, junij 1998) “Kot sem omenil, smo prebivalci dveh de - žel. V eni živimo, rastemo, se razvijamo, študiramo, delamo, se razmnožujemo in prispevamo k njenemu napredku. Drugo, daljno, pa nosimo vtisnjeno v srcu in umu, v spominih in sanjah, v predstavah in morda tudi v načrtih. Čutimo potrebo in dolžnost, da prispevamo k njeni gradrji.” (Franci Markež, junij 2000) “Moja domneva je, da je možno, da vpliva - mo na razvoj naše domovine v tej novi obleki državnosti. Naša značilnost in prednost je, da smo 'preživeli petdeset let v svobodnem svetu, daleč od poniževanj, kontrole tiska in mišljenja, da smo se vzgajali na demokratič - nih šolah in univerzah, raznovrstnih organiza - cijah, svobodno ustanavljali društva in volili predstavnike, prosto gojiji družabnost, pre - birali tisk iz vsega sveta, imeli neprikrajšano možnost za versko javno in zasebno izživlja - nje. Deležni smo bili ter uživali smo dobrine krščanskega in demokratičnega zapadnega sveta, kljub vsem svojim napakam, ki jih tudi ta svet ima. Ostali smo ponosni in zavedni Slo - venci. Vse te vrline menim, daleč presegajo tudi naše napake. Ohranili in gojili pa smo kar je bistveno: slovenstvo, tisočletno strnjeno s krščanstvom in grško rimsko kulturo. Ohrani - li smo lik Slovenca, ki je bil v domovini tep - tan, ponižan ali iztrebljen. Prav ta lik vzbuja nekako presenečenje in morda občudovanje med obiskovalci Argentine iz Slovenije, tako da nekateri govorijo o nekem argentinskem čudežu. Smatram, da ne gre za nikak čudež, ampak samo za enostavno ugotavljanje, kako se je istočasno razvijal isti slovenski človek ampak v svobodi. Če smo imeli ta čudoviti privilegij, kljub trpljenju izgnanstva, da smo živeli v svobodnem svetu, lahko sedaj, poniž - no ampak tudi zavestno vplivamo z našim narodnim ponosom, delavnostjo, organizira - nostjo, krščanskim in demokratičnim javnim pričevanjem na razvoj naše domovine.” (Vital Ašič , junij 1996) “Hočemo do konca izpeljati svoje zgodo - vinsko poslanstvo. Tisto poslanstvo s katerim smo mi, naši očetje in tudi že naši dedje sto - pali v svet. Tisto poslanstvo s katerim smo se izkrcavali na vseh obalah sveta. V imenu ka - terega smo ustvarjali svoje organizacije, us - tanavljali šole, gradili domove in tiskali knjige in časopise, prepevali, umetniško upodabljali, nastopali na odrih, se športno udejstvovali... Zato pa dokler je slovenski narod v nevarnos - ti, dokler sile kontinuitete in enoumja ogroža - jo demokracijo, moramo biti mi tisti glas, ki brez strahu svari, obtožuje, zahteva.” (Tone Mizerit, junij 1997)