Zdaj gre za Slovenijo!

• 54 • TINE DEBELJAK ML. Govor na Slovenskem dnevu, 7. 4. 1991 BOG ŽIVI VSE SLOVENCE! S tem geslom pričenjamo današnjo slav - nost, današnji Slovenski dan v Argentini. To je dan, ki nas povezuje kot Slovence, kot neko enotno skupnost tukaj na ame- riški obali Atlantika, pa tudi potrjuje našo duhovno povezanost s Slovenijo pod Trigla - vom. Slovenci smo; to je tisto, kar nam daje pečat, ki nas loči od drugih. Slovenci smo, čeprav imamo različna državljanstva, argentinsko, jugoslovansko, ali pa sploh nobenega. Legalno državljan - stvo je eno, notranja zavest pripadnosti je drugo. Morda mlajši že deloma čutijo, da pripadajo tukajšnji deželi, tukajšnjemu narodu. A vseeno se vedno tudi čutijo del Slovenije, ki se kot skrben plašč širi čez ves svet in materinsko pokriva svoje otroke in vnuke, kjerkoli bivajo. Bog živi vse Slovence! Pri tem se lahko vprašamo, kaj smo torej Slovenci, kje je srčika naše bitnosti, naše povezanosti? Najprej je to gotovo v nas samih, globoko v našem srcu. Lahko trdim, da je bil materni jezik vseh, ki smo danes tukaj, slovenščina. Prve besede, ki smo se jih priučili od mate - re, so bile slovenske, prvi pojmi so bili iz - raženi v slovenščini. Otroške molitve, prva beseda, pravljice, ki so nam jih pripovedo - vali, vse to nam je odprlo svojo zakladnico v posebnem jeziku, ki nam je vtisnil v dušo svoje posebnosti, svojo izrazno moč, svoj poseben način izražanja in celo mišljenja. Vsak jezik ima svoje posebnosti, svoj način podajanja, ki ga drugi nima. Vemo, da ima na primer neki semitski jezik nad 10 izrazov za razne vrste kamel — zanje je to važna ži - val — nima pa splošne oznake zanjo. Slovenci smo ponosni na dvojino, a neki indijanski jeziki imajo ednino, dvojino, tro - jino, četvernino in množino! Kar španščina s pridevniki — in to bogatimi in preciznimi — slovenščina opravi z glagoli in njih pred - ponami. Sami vemo, da se vrsta fraz ne da dobesedno prevesti v drug jezik, kajti vsak ima svoj sistem in svojo lastno bogastvo. Tako nam tudi deloma pogojujejo naš no - tranji svet oziroma njegovo izražanje. Vsa besedna umetnost, ki nas plemeniti, vsa kultura, je osnovana na posebni, samo slo - venski podlagi. Ostane naš značaj, ki je sicer osnovno osebna značilnost, a je vseeno ne - kako skupen tudi drugim. Saj govorimo o slo - venski melanholičnosti, liričnosti, delavno - sti, da naštejemo samo pozitivne vrednote. Tudi naše védenje je pogojeno z na - rodnostjo: bolje poznam svoje rojake in njih probleme ter preteklost kot oddaljene ljudi; temu primerno tudi bolj čutim s tem, kar bolj poznam; to tudi bolj ljubim! In da ne govorim o navadah, obredih, ki so se nam v rani mladosti vtisnili v oči in nas spremljajo iz leta v leto, od mladosti v pozna leta življenja. Mnogo je malenkosti, ki same na sebi niso važne niti pomembne, ki jih lah - ko spremenimo, a vse skupaj nas vežejo na nek določen način življenja, da se med njimi počutimo doma; če pa jih nimamo ob sebi, smo na tujem svetu. Način pozdrava, obna - šanje v družbi, vse to je del nas samih in del naše narodne povezanosti z drugimi. Kakor nosimo s ponosom svoje osebno ime, svo - je družinsko, s ponosom govorimo tudi svoj slovenski jezik, simbol narodne pripadnosti. Pri tem naravno zadenemo ob bližnje, ki so z nami v podobnem odnosu: najprej na naše družine. Slovenci ne postanemo to kar čez noč, ali ko preberemo nekaj knjig, ali se za - vestno odločimo za to. Slovenstvo — to naše notranje razpoloženje — vpijamo v družini, ko nadaljujemo preko staršev njihovo in svo - je življenje. To ni mišljeno samo v biološkem, fizičnem smislu, ampak tudi v duhovnem, duševnem, notranjem nadaljevanju duhov - nosti naših staršev. Vsi poznamo instinkt, enega najglobljih v človeški psihi — ohranje - vanje vrste. Pa to velja tudi za ohranjevanje duhovnega bogastva. Človek ni samo telo — je tudi duša. In v to dušo nam družina vlije svoje zaklade, da jih sprejmemo in na njihovi podlagi rastemo naprej. Če nimamo podla - ge, naj zidamo svojo duhovnost na pesek? V družini se pokaže najprej slovenska za - vest; v vzgoji, v načinu domačega življenja,