Zdaj gre za Slovenijo!

• 53 • največ dobile. Mnogi so na romunski način izrezali srp in kladivo, v naslednji fazi pa je sploh izginila rdeča zastava in sedaj na slikah oz. video-poročilih vidimo samo za - stave narodnosti. Komunistična partija pa se ni „prenovila“, tudi ni zamenjala svoje barve za modro in rumeno, temveč so jo kratkomalo razpustili oz. prepovedali. Mi v Sloveniji se pa še vedno spreneveda - mo in gledamo drugam, kot da se vse to nas ne tiče. Pod pretvezo ohranjanja vrednot borbe proti fašizmu ohranjamo znake, ime - na, motive in gesla rdečega fašizma in s tem kažemo na svojo kratkovidnost in anahro - nizem. Če se Slovenci v tem zgodovinskem trenutku in ob tem enkratnem urejanju v svetu ne bomo osvobodili miselne katego - rije iz neposredne preteklosti, bomo s tem pokazali, da se nismo ničesar naučili in da sploh ne znamo stopiti v korak današnje - ga sveta. Ostali bomo na nivoju Castrove Kube ali rdeče Kitajske, tiste, ki je na trgu Tiananmen s strojnicami preprečila poskus različnega mišljenja in pluralnosti. Tako kot je z univerze v Ljubljani že izginil Edvard Kardelj, tako mora izginiti „Titova cesta“, „Kardeljeva“ ploščad, razni spomeniki sredi Ljubljane itn. Slišimo in vidimo, kako v bivši Sovjetski zvezi pometajo z Leninovimi kipi in jih z neusmiljeno ihto mečejo v ropotar - nico zgodovine. Slovenci pa podobno ropo - tarnico, prav tako polno stare šare, še ved - no povzdigujemo v naše nacionalno nebo in ostajamo zunaj današnjega časa. Težka preteklost zadnjih desetletij se je tako zarisala v nas, da kar ne moremo iz svoje kože. Tako mnogi ostro ocenjujejo komunizem in njegovo tiranijo, v isti sapi pa pravijo npr. „naša preteklost je častna in čista“. „Naša“? Čigava? Tistih, ki so v prejšnjem sistemu vladali, ali tistih, ki so bili vladani? Mnogi še vedno menijo, da je t.i. NOB pod monopolnim vodstvom Komu - nistične partije bil nekaj pozitivnega, partija sama in njena ideologija pa nekaj zavržene - ga. Ali je mogoče oboje ločevati? Mar ni petinštirideset letna partijska ekskluzivnost posledica tistega, kar je med stalinistično revolucijo in pa njej dosegla in počela? Agresija jugoslovanske „ljudske“ armade proti Sloveniji ob osamosvojitvi je večini Slovencev odprla oči, toda še vedno ne toli - ko, da bi videlo, da JLA ni postala okupacij - ska šele ob sedanjem napadu, ampak daje bila okupacijska že vse od maja 1945 sem. Mnogi še danes tega zaključka ne naredi - jo, verjetno zato ne, ker je prejšnji sistem, čeprav brutalen, predstavljal neke vrsto lu - pino, pod katero so se, paradoksno, čutili vame. Sedaj pa zgoraj omenjenih zaključ - kov ne zmorejo, čeprav jih imajo na dlani. Kočljiv je ta naš slovenski trenutek. Da bi vsa ta naša petinštirideset letna preteklost, v kateri je več ali manj tudi moje življenje, življenje povprečnega Slovenca, da bi vsa ta preteklost bila res tako močno prizadeta?... Ne, to bi pomenilo vendar negacijo samega sebe, ki sem v tej preteklosti totalno ali del - no živel. Kar ne da se mi, da bi obsojal, kot da ne bi hotel, da mi popolnoma razvežejo oči. Morda tega niti prenesel ne bi. Premo - čan je ta šok! In vendar, kar sprijaznimo se! V drugač - nem svetu živimo, kot pa je bil včerajšnji! Sprijaznijo naj se s tem tisti, ki so izgubili ne samo položaje, temveč celo smisel živ - ljenja ob padcu fašizma rdeče zvezde. Spri - jaznimo se pa s tem vsi tisti, ki nikoli nismo malikovali te miselne, politične in dejanske spake in si to sedaj tudi upajmo povedati. Sedaj živimo v drugačnem svetu in moramo ravnati in govoriti njemu primerno. Če bi tega ne storili, sami sebe ne bi bili vredni, o prihodnosti pa sploh ne bi smeli govoriti. Svobodna Slovenija, 3. 10. 1991