Zdaj gre za Slovenijo!

• 49 • govoril in bral slovensko, ali pošiljal svoje otroke v slovensko šolo, ali bo član sloven - ske organizirane skupnosti, ali bo prevzel odgovorna mesta v naših domovih in orga - nizacijah, ali bo sodeloval pri naših priredi - tvah in jih obiskoval, z eno besedo, bo ostal živ ud organizirane slovenske skupnosti. Čeprav je res, da se končno vsak sam od sebe osebno odloči za slovenstvo, pa iz iz - kustva vemo, da se v razmerah, v kakršnih živimo izseljenci, mnogo laže ohranimo slo - vensko narodno zavedni, če smo med seboj povezani, organizirani. Škof Rožman, ki je sam begunec dobro poznal položaj zdomcev, je ob svojem prvem obisku rojakov v Argen - tini 16. oktobra 949 jasno opisal našo situa - cijo in pokazal na pravilno obnašanje v njej, ko je dejal: „Smo kakor v deroči reki. Kam nas bo zanesla, kje naplavila? Ali kako bomo prišli iz nje živi in zdravi, ali pa popolnoma utonili? Držite glavo nad vodo! Ne dajte, da bi vas voda odnesla! To je glavno! Da se ob - držite, to je najglavnejše! Ne ločimo se, ne bodimo sami! Povežimo se med seboj!“ In še je dodal: „To vas prosim in želim: povežite se med seboj! Držite enotnost in edinost, v kateri smo močni in lahko kaj dosežemo. Če smo med seboj edini in če gremo za istim ci - ljem, če ni nobenega razdora med nami, po - tem bomo kljub temu, da nas je tukaj malo, dosegli, da se bo naš glas daleč slišal.“ To modro nadpastirjevo naročilo so prav razumeli vsi tisti Slovenci in Slovenke, ki so pred več kot 40 leti postavili temelje naši organizirani skupnosti. Le sam Bog ve, ko - liko ur časa, odtrganega od potrebnega počitka, koliko žrtev in premagovanj je bilo potrebno, da so zrasle naše šole, naši kra - jevni domovi, naše organizacije in ustano - ve, z eno besedo to kar imenujemo organi - zirana slovenska skupnost v Argentini. Kljub pomanjkljivostim, kljub težavam mora vsak pošten človek priznati, da bi se brez te or - ganizirane skupnosti Slovenci v Argentini ne obdržali v takem obsegu, da danes obis - kovalci iz Slovenije in od drugod govore o „argentinskem slovenskem čudežu“. Pa to ni čudež, tu je na začetku jasna beseda škofa-voditelja, tu je življenjska sila ljudi, ki so hoteli ostati zvesti svojemu rodu, ker so vedeli, da je prav tako in so vedeli, kaj je njihova dolžnost in se tej niso izmikali. In to skupnost, blagoslovljeno z neštetimi od - povedmi in žrtvami, moramo ohraniti tudi sedaj, ne glede na razmere v naši matični domovini. Ohraniti jo moramo zavoljo nas in zavoljo Slovenije. Ne zakrivajmo si oči pred dejstvi, da neka - terim krogom v Sloveniji in po svetu obstoj naše organizirane skupnosti ni po volji. Že smo doživljali in še jih bomo razne poizku - se, kako našo organizirano skupnost ignori - rati, omalovaževati. Ko se išče stikov s posa - mezniki, ko se pobujajo razne akcije mimo organizirane skupnosti, to vse lahko pome - ni več ali manj prikrito razbijanje naše orga - nizirane skupnosti in temu se bomo z vsemi silami uprli, ne glede na to, od kod ti napadi prihajajo. Nas nima nihče pravice odpisati in mi nočemo biti drobiž za plačevanje skri - tih računov nikomur. Hočemo ostati subjekt v sklopu slovenske narodne skupnosti, v ka - tero po vsej pravici spadamo, ne pa nepo - memben objekt manipulacije. Na mestu je torej danes poudariti, da je naša prva in glavna dolžnost, da se ohrani - mo kot slovenska skupnost v Argentini, ki bo povezana z matično domovino omogočala plodno pretakanje narodnega življenja v obe smeri. Kot je dejal škof Rožman: „Če smo med seboj edini in če gremo za istim ciljem... bomo dosegli, da se bo naš glas daleč slišal.“ In Slovenija bo še dolgo, dolgo potrebovala slišati tudi naš glas, ki bo morda včasih tudi oster, a vedno dobronameren in porojen iz ljubezni in želje po pravici, za katero je toliko naših bratov umrlo mučeniške smrti in je to - liko naših dobrih ljudi legalo v grob daleč od ljubljene rodne zemlje. Zastavimo vse svoje sile, da bomo našo skupnost oblikovali kot družbo svobodnih in v bratski ljubezni povezanih ljudi, ki bodo za - vestno spremljali in gojili vrednote slovens - tva in krščanstva. To bo v časno in večno sre - čo nas in naših potomcev, v blagor deželi, v kateri živimo in Sloveniji v čast in ponos. Ko sodoživljamo važne in odločilne tre - nutke v življenju naroda, iz katerega izha - jamo, strnimo svoje vrste ob naši slovenski zastavi, ki predstavlja vrednote slovenstva in vztrajajmo združeni ob njej! Svobodna Slovenija, 8. 8. 1991