Zdaj gre za Slovenijo!

• 37 • podpore, saj jim je Jugoslavija zagotavljala njihovo neusmiljeno oblast. Naši lastni rablji so morali uradno prenehati z izvajanjem te - rorja nad svojimi sorojaki, vendar vsi dobro vemo, da so še vedno opazovali svoje sose - de po ulicah in se jim sarkastično nasmihali, kot bi sedaj imeli pravico zahtevati tišino s strani svojih nekdanjih žrtev. Nesmiselno post diktatorsko družbeno obnašanje o katerem nismo nikoli želeli spregovoriti. Sprašujem se, zakaj vse žrtve tega zati - ranja, ko je padla komunistična diktatura, niso občutile pravega izbruha svobode in si upale zavpiti svojim soseškim paznikom, da je končno konec te krivice. Da bi jim vsaj zavpili od veselja in olajšanja, vsaj to. Edina možna razlaga za to je, da še ni bil čas, da bi nastopila prava svoboda. Od - tis groze je, očitno, še vedno hromel ljudi dobrega srca in ni dovoljeval, da bi ljudje v polnosti razumeli dimenzijo tega, kar se je dogajalo. Kot nekdo, ki je bil v ujet - ništvu skoraj celo življenje in mu nenadoma odprejo vrata kletke in ne ve, kaj delati. Do - segli smo demokracijo in neodvisnost, dva skoraj sočasna dogodka, kar pa ne pomeni, da smo sprejeli popolno svobodo. Sprašu - jem se, če se tega zavedamo. V tem kontekstu je suverenost, ki je bila dosežena, ko smo zapustili Jugoslavijo, zgolj administrativne narave. Sedaj upravljamo svoje lastne zadeve. Osvoboditi se pa v res - nici pomeni nekaj veliko globljega, saj pred - stavlja konec 45 let suženjstva, dejstvo, da lahko končno svobodno spregovorimo o svoji represivni preteklosti, da jo lahko pre - sežemo, na glas, ne da bi se nam bilo treba bati diskriminacije ali cenzure s strani sis - tema. Se pravi, brez tega, kar se še danes dogaja v Sloveniji. Da, še danes, po vseh teh letih. Tisti, ki so pisali zgodovino do leta 1991, je niso nehali pisati, kar je razumljivo, saj so bili edini, ki so imeli dostop do pisalnega stroja v tistem času. Stari birokrati avtorita - rističnega režima so še vedno držali vajeti v rokah. Pisci sistema niso mogli kar iz enega dneva na drugega izjaviti, da je sedaj prišla svoboda in da je konec diktature komunis - tičnega režima pomenila svobodo ljudstva. Nič od tega ni bilo rečeno. Imeli smo prav - kar rojeno demokracijo, vendar vsi vemo, kako velika je razlika med demokracijo in svobodo. Ni potrebno spomniti na to, da dejstvo, da lahko volimo ne pomeni nujno dejstva, da smo res svobodni. Kljub temu pa je tudi diktatura prišla k svojemu koncu in počasi je sramežljivo ku - kala svoboda, čeprav je ostala utišana, brez naznanjanja, kot ogromna skrivnost, vsem na očeh. Najhuje pa je, da slovenske zgo - dovinske knjige še vedno ne govorijo o zgo - dovinskem prehodu od diktature k svobodi. Ne učijo, da je 45 let obstajala kriminalna komunistična diktatura. Nasprotno, še ved - no prevladuje postana nostalgija epopej stare Jugoslavije, te Jugoslavije od katere osvoboditev praznujemo danes! Čudno nasprotje. Isti, ki so pisali o neodvisnosti, niso skoraj nič omenjali konca diktature. Mogoče če kolektivno zanikamo, da je ta diktatura obstajala, bo celo razumljivo, da danes ne praznujemo našo osvoboditev tega režima. Prava kolektivna psihoza. Spra - šujem se, če tisti, ki so ubogljivo opustili be -