Zdaj gre za Slovenijo!

• 36 • NAJBOLJ VAROVANA SKRIVNOST, SKRITA, A VSEM NA OČEH Jože Lenarčič Namen tega članka ni, da bi podcenjeval praznik, da ne bo mogoče kakšnega slabe - ga občutka. Sredi tega dobrega vzdušja pra - znovanja 30-letnice slovenske samostojnosti, bi se bilo kruto osredotočiti na stvari, ki bi lahko zasenčile navdušenje nad praznova - njem, da smo končno neodvisni. Logično, saj še vedno ne moremo verjeti, da nam je uspelo. Pravi privilegij je, da je sredi Evrope, po več stoletjih velikanskih spopadov med najbolj mogočnimi na svetu, tako majhno ljudstvo doseglo nekaj tako velikega. Kot bi si kolibri postavil gnezdo na drevesih samih vran. Kljub temu mislim, da je ta praznik ravno prava priložnost za to, da spregovorimo o nečem, kar je ostala odprta tema že več let. Gre se za skrajno pretanjeno zadevo, ne - kaj, kar težko zanemarimo, nekaj tako po - membnega, da je nemogoče, da bi ta praz - nik minil, ne da bi to jasno poimenovali. Slovenci praznujemo našo samostojnost od Jugoslavije vendar, čeprav mogoče zve - ni čudno, je nekaj, kar je ravno tako po - membno in česar ne praznujemo, pa se je začelo dogajati tik preden smo postali samostojni in to je konec krutega komunis - tičnega režima, ki nas je tlačil 45 let. Gre v resnici za dve praznovanji, ne samo ene - ga. Še vedno ne morem verjeti, da je drugo praznovanje kar spregledano. Pol Evrope je to praznovalo, le mi nismo. Kot vemo, je bila Slovenija aktivna članica Jugoslavije, manj pomembna v svoji vlogi, pa vendar nihče ne more tajiti, da ni ime - la določen status znotraj tega umetnega konglomerata. Naši slovenski voditelji so navdušeno sodelovali v jugoslovanski vladi, kot majhni bratje. Vsi se spomnimo podob tega sobivanja, teh tovariških srečanj, kljub slabšim razmeram. Govorimo, da je neod - visnost, ki jo danes praznujemo zelo po - membna, in gotovo je, vendar ne morem se otresti občutka, kot da gre za manjšega podcenjenega brata, kateremu je uspelo zapustiti večjega, mogočnega brata. Kar smo naredili je, da smo odšli od doma. Zato danes praznujemo privilegij, da si lahko sami vladamo, brez velikega pre - potentnega jugoslovanskega brata. Kljub temu še vedno ne praznujemo konca dik - tature, izredno pomembnega dejstva, da smo zapustili našega groznega slovenskega brata, tistega, ki je ostal doma, naše lastne sodržavljane, te despote, ki so vohunili za nami, nas ustrahovali, nas utišali, nas zapi - rali in nas pobijali teh dolgih 45 let. Praznujemo našo neodvisnost od teh ju - goslovanskih bratov, pa vendar kaj pa ne - odvisnost od naših lastnih tiranov, ki so doma vodili nasilen in neizprosen jugoslo - vanski komunizem? Še vedno se sprašu - jem, če smo se jih res rešili. Prav tako se pa sprašujem, če Slovenec docela razume kaj pomeni ta svoboda. Sveti Tomaž Akvinski v svoji preprostosti pravi: »Koren svobode najdemo v razumu. Ni svobode, ampak v resnici.« Dajmo torej končno pogledati resnici v oči. George Ber - nard Shaw je prav tako dejal, da svoboda pomeni odgovornost in da se ne smemo ustrašiti le-te. Mogoče smo bili pred 30 leti tako zmedeni ob misli na neodvisnost in se je vse zgodilo tako hitro, da nismo pomislili na tiste soroja - ke, naše lokalne diktatorje, ki so ostali brez