Zdaj gre za Slovenijo!

• 35 • Značilnost fanatizma je malikovalna vera v interesirane ideologije, značilnost resni - coljublja pa je neinteresirano motrenje biti. Značilnost fanatizma je zaprtost, značilnost pravega priznanja objektivne resnice je pa odprtost. Značilnost fanatizma je borbenost in vsiljevanje, medtem ko priznanje objek - tivne resnice predpostavlja prepoznanje člo - veških zmožnosti za njeno spoznanje. Kdor želi drugim »resnico« vsiljevati, je najprej pozabil na osnovno resnico, na kateri sloni demokracija: dostojanstvo človeka kot svo - bodno bitje. Pozabil je pa tudi na resnico kot tako, kajti če je vsiljena ne more biti prepoz - nana kot resnica. Zagovarjanje objektivne resnice nikakor ne more biti ideološko in pristransko stran - karsko, skratka ne more biti fanatične vrste. Vsebuje ne samo lastno prepričanje, temveč tudi željo, da bi drugi spoznali po lastni poti to, kar človek ima za resnično. Prav to pa fa - natik običajno spregleda, ker mu gre le za to, da bi se drugi strinjali z njim in da bi njegovo mnenje prevladovalo. Ko do tega ne pride –ali pa celo kot strategično sredstvo, da do tega pride– vzbuja polarizacijo in tako nasta - nejo skrajno nasprotje med enimi in drugi, med somišljeniki in sovražniki, med zvestimi in izdajalci, itd. V takem okolju je pa seveda težko priti do resničnega dialoga in se one - mogoča dosežek skupnega dobrega, ki je cilj vsake resnične družbe. Tako se v sodobnih demokracijah, med prevladujočim relativizmom, ki človeka na - redi sprejemljivega za manipulacijo (v ak - tivnem in pasivnem smislu), in ponovno na - stajajočimi ideološkimi fanatizmi, znajdemo pred nevarnostjo, da ostanemo v skrajnem individualizmu brezbrižnosti, ali pa postane - mo nesvobodno ubogljivi pred manipulira - njem, ki nas vleče sem in tja, in se potem zapremo v naše manipulirane predsodke, ki jih v dobi po-resnice s pomočjo pristašev in enakomislečih (des)informativnih medijev (vsakič bolj fragmentiranih in specializiranih v tem, da vedo kaj vsakomur ponujati) pum - pamo do skrajnosti, tako da potem v tistih, ki se ne strinjajo z nami, ne moremo videti drugega kot napadalca in nevarnega sovraž - nika. Ali pa še več: iščemo sovražnike, da bi lahko s tem nekako utrdili in razjasnili lastna prepričanja, ki so dejansko dokaj zmedena in šibka. To fanatično ravnanje seveda ni sad pristnega spoznanja resnice in njemu do - slednih prepričanj. Ravno obratno: pogosto zakriva negotovost in neiskrenost lastnih prepričanj, saj je nasilno vedenje običajno znak strahu, zmede, notranje nemoči in po - manjkanja resničnega zaupanja. Te avtori - tarne značilnosti so popolnoma nasprotne s pristno avtoriteto, ki skrbi za rast drugih. Demokracija, napredek in izziv Zadeva je torej zapletena. Brez resnice, po - navljamo, ostane človek suženj svojih ne - gotovosti in podvržen totalitarizmu, zlasti onemu nevidne vrste. Taki totalitarizmi po - leg tega radi rodijo malikovalne fanatizme in sovraštvo med ljudmi. Zato mora zdrava demokracija temeljiti na resnicoljubnosti in jasno vedeti, katere so osnovne resnice na katerih je zgrajena. Mora pa hkrati tudi pospeševati osebno spoznanje teh resnic, oziroma preprečiti poskuse, da bi bile te resnice vsiljene in da bi naraščalo sovraštvo med drugače mislečimi sodržavljani. Vse to lahko na kratko povzamemo tako: zdra - va demokracija mora temeljiti na bistvenih vrednotah: »osnovne in nepogrešljive so brez dvoma dostojanstvo vsake človeške osebe, spoštovanje njenih nedotakljivih in neodtujljivih pravic, tako kot pojmova - nje »skupnega dobrega« kot cilj in merilni kriterij političnega življenja.« V kolikor so te vrednote v krizi, obstoja za demokracijo nevarnost in zna ta zapasti v iste težave za katere smo mislili, da smo jih z demokracijo dokončno odpravili. Ob trideseti obletnici osamosvojitve Slo - venije praznujmo torej ta izjemno pomem - ben korak, prav gotovo najpomembnejši v celotni slovenski zgodovini. Praznujmo ga v tem, kar je pomenil kot zmaga nad nekda - njo senčno dobo, praznujmo ga pa tudi kot izziv za prihodnost, z vsemi navdušljivimi težavami, ki nam jih predstavlja v sodob - nem svetu. To pa naj še posebno velja za krščanske demokrate, ki imamo izvrsten zgled v Tis - temu, ki je Resnica sama (Jn 14, 6) in ki je prišel na svet, da pričuje za resnico (Jn 18, 37), ne da bi s tem spodbujal fanatizem, temveč s spoštovanjem do človekovega dostojanstva –ki nam ga sam razodeva– in z namenom, da bi pospeševal uresničitev pristne osvoboditve v dobrem ter ljubezni - vo bratsko sožitje. 4 Idem. Evangelium Vitae, 70. 3 4