Zdaj gre za Slovenijo!

• 33 • za države, ki prihajajo iz totalitarnih siste - mov ali diktatur nevarnost, da se to dejstvo pozabi in da postane demokracija sprevrže - no pojmovana kot cilj. Demokracija in moralna rast Cilj ni v političnem sistemu, kajti socialni sistem mora služiti cilju, ki sistem preseže: resnični človeški napredek in prava človeška rast, ki je pa konec koncev predvsem moral - na rast. Na to je jasno opozarjal Janez Pavel II v okrožnici Evangelium Vitae leta 1995: »Demokracija ne more biti mistificirana tako, da bi postala nadomestnica moralnosti ali pa panaceja nemoralnosti. Osnovno gre za »za - konik« in, kot tak, je sredstvo ne pa cilj. Njen moralni značaj ni avtomatičen, temveč zavisi od njene skladnosti z moralnim zakonom, ki kot katerokoli drugo človeško obnašanje, mora biti predloženo, to se pravi, zavisi od moralnosti ciljev, h katerim meri, in sredstev, katerih se poslužuje. [...] Vrednota demokra - cije vztraja ali pa propade z vrednotami, ki jih utelesi in pospešuje.« »Dejansko se demokracije ne sme povzdi - govati v mit, da bi tako postala nadomestek moralnosti ali za čudežno zdravilo nemoral - nosti. V temelju je demokracija “ureditev” in kot taka je sredstvo, ne cilj. Njen “moral - ni” značaj ni avtomatičen, ampak je odvisen od soglasja z moralnim zakonom, kateremu se mora podvreči, kot vsako drugo človeš - ko ravnanje: odvisen je torej od moralnosti ciljev, za katerimi gre, in od sredstev, ki jih uporablja. [...] Toda vrednost demokracije stoji in pade z vrednotami, ki jih uteleša in pospešuje …” « Mnogokrat je demokracija, v Evropi še posebno po razpadu komunizma, v Latinski Ameriki pa po koncu vojaških diktatur, bila pojmovana kot cilj, to pa zato, ker pospe - šuje svobodo v primerjavi z onimi sistemi. Skupaj s tem pa tudi zato, ker je mnogokrat svoboda večkrat pojmovana kot cilj sama na sebi. Vendar, čeprav je možnost svobo - dne odločitve človeku naravna in se zato vsak sistem, ki je ne spoštuje, človekove - mu dostojanstvu upira, to še ne pomeni, da bi človek dosegel svojo rast in napredek z izbiro kot tako, temveč le takrat ko so te izbire pravilne. Cilj svobode ni le da izbira - mo, temveč da izbiramo prav. In resnična vrednost demokratskega življenja je v tem, da pospešuje naše pravilne izbire, ki mora - jo seveda biti svobodne (saj drugače niso izbire), morajo biti pa tudi moralno dobro usmerjene (saj drugače gre za svobodo, ki bojkotira samo sebe, in s tem tudi človeka). V postmodernem vzdušju pa žal prevladuje misel, da mora demokracija sloneti na zavra - čanju vsakršnih objektivnih moralnih vred - not, kajti prevladuje strah, da bi zagovarja - nje neke »pravilne morale« peljalo zopet v vsiljevanje in avtoritarizem. Zato je razširje - na misel, da mora filozofska osnova demo - kracije biti relativizem, to se pravi zanikanje objektivne resnice in posledična trditev, da so moralna načela subjektivna, češ da se le s tem lahko pospešuje svobodo subjektov. Zato je takratni papež svaril pred tem mišlje - njem, ker je dobro vedel, kam zapelje. Tako je zapisal v okrožnici Centesimus Annus leta 1991, kot po naključju skoraj dva meseca pred nastankom slovenske demokracije: »Danes se običajno trdi, da sta agnosti - cizem in skeptični relativizem filozofija in osnovna drža, ki ustrezata demokratičnim političnim oblikam in da kdor je prepričan, da spozna resnico in k njej trdno pristopa ni zaupljiv iz demokratične perspektive, saj ne sprejme, da bi resnica bila določena po ve - čini ali da bi bila spremenljiva glede na raz - na politična ravnovesja. Pri tem pa moramo opaziti, da če ne obstoja neka končna resni - ca, ki bi vodila in usmerila politična dejanja, potem so človeške misli in prepričanja z lah - koto instrumentalizirane uporabljene v prid obvladovanja. Demokracija brez vrednot se z lahkoto spremeni v viden ali pa prikrit tota - litarizem, kot nam zgodovina dokaže.« Vidni in prikriti totalitarizmi Napačno bi bilo torej misliti, da v demokra - ciji ne obstaja nevarnost totalitarizma. Do neke mere je ta nevarnost še večja, ker so ti totalitarizmi marsikdaj neopazni, kar pa ovira, da jih človek jasno spozna kot take in se torej pred njimi varuje ali se jim zopersta - vi. Ko se znajdemo pred očitnim nasilnim nadvladanjem, ga seveda lažje identificira - mo in se mu lahko upiramo, če smo dovolj Evangelium Vitae, 70. Centesimus Annus, 46. 1 2 1 2