Zdaj gre za Slovenijo!

• 32 • DEMOKRACIJA: IZZIV ZA BODOČNOST Martin Sušnik Demokracija: sredstvo 25. junija 1991 je Slovenija končno dosegla osamosvojitev in je postala samostojna dr - žava. Tukaj v Argentini je bil dogodek vzrok globokega veselja, najprej ker je to pome - nilo ustanovitev samostojne Slovenije, kar –kljub temu, da so bili Slovenci že od nekdaj narod zase– se je kot zgodovinsko dejstvo zamujalo kar nekaj stoletij. Drugič, ker je s tem bilo konec skoraj polstoletnega totali - tarnega komunističnega režima, posledica revolucije, proti kateri so se borili naši pred - niki med drugo svetovno vojno in zaradi ka - tere so bili prisiljeni zapustiti svojo domovi - no in se razpršiti po svetu. Tretjič, in v zvezi s prejšnjim, ker sta se ta konec komunizma in ustanovitev nove Slovenske države zgodi - la v demokratičnem vzdušju, to se pravi, da je po tolikih letih Slovenija končno izbrala demokracijo kot uradni vladni sistem. Tako se je Slovenija uvrstila v seznam držav »svo - bodnega zahoda«, katerih večina izbira de - mokracijo kot najboljšo –ali pa vsaj najmanj napačno– organizacijo družbe. Ne moremo pa spregledati, da demokraci - ja sama po sebi še ne pomeni nujni socialni napredek, zadovoljevanje osebnih in druž - benih potreb in narodni uspeh. Tudi v tem sistemu obstajajo nevarnosti. Že res, da so nekateri sistemi po vsej verjetnosti primer - nejši za zdravo medčloveško sožitje kot drugi in menimo, da ima demokracija v principu pri tem neko prednost. Zato je tudi takratno praznovanje pred tridesetimi leti bilo po - polnoma upravičeno v tem smislu. Da bi pa ustanovitev demokracije pomenila popolno rešitev pa ne bo kar tako enostavno držalo. Sprva, ker rešitev za dramo osebnega in medčloveškega družbenega življenja ni v sis - temih, temveč zavisi predvsem od tega, kar se odloča v intimnosti srca članov družbe, saj iz teh src žari (ali pa ne) vitalna energija, ki lahko socialni organizaciji (bodisi družina ali država ali katerakoli) daje pravo živost in tudi pravo usmeritev. Brez pristnega osebnega življenja je tudi družbeno življenje šibko, in če na prvi pogled morda kaže solidnost, je to le maškarada, že vnaprej obsojena na smrt. Sistem kot tak ne zadostuje. Poraz kolektivis - tičnih poskusov v XX. stoletju nam služi kot prepričljiv dokaz tega. Zaupali so v sistem, zanemarili so pa individualno osebno življe - nje. Hoteli so ustanoviti »novega človeka«, a to prenovo so hoteli doseči z indoktrinacijo, propagando in manipuliranjem, ne pa z res - ničnim spreobrnjenjem osebne intimnosti; v kolikor so torej uspeli s prepričevanjem množice, so bila ta prepričanja običajno po - vršna in so se kmalu sesula, s tem pa dopri - nesla k razpadu sistemov, ki so bili zgrajeni na tako šibki osnovi. Demokratični sistem se seveda dokaj razli - kuje o tistih kolektivističnih poskusov, saj gre prav v demokraciji predvsem za spoštovanje posameznikove svobode in za aktivno ude - leženje državljana pri družbenih odločitvah. Vsekakor pa, ko upanje sloni na sistemu kot takem, se možnosti pristnega uspeha zredu - cirajo, pa tudi če je ta sistem demokratičen. Ko sistem prevlada nad konkretnim življe - njem posameznikov je uspeh nemogoč. Zato je izredno pomembno, da zopet razjasnimo, da demokracija ne more biti sama na sebi cilj, temveč le sredstvo –dragoceno, seveda, a vendar sredstvo– in da obstaja predvsem