Zdaj gre za Slovenijo!

• 23 • katoliške vere. Ta dva stebra sta bila pod - laga, da smo nadaljevali težavno pot skozi mnoge preizkušnje in po stoletjih najhujši, po spopadu s tremi totalitarizmi med leti 1919-1945, posebno pa 1945-1991, skoraj paradoksno, prišli do svoje države. Res je bil »ovinek preko kulture« velik, a uspešen in danes z veseljem praznujemo trideseto obletnico velikega uspeha, ki je dejansko veliki uspeh v dvojnem merilu: Dosegli smo demokratizacijo, čeprav danes še nepopol - no, in osamosvojitev. Bojevati se za oboje skupaj je leta 1990-1991 bil težak zalogaj, kar opažamo še danes, ko je treba oboje nenehno utrjevati. A Slovenci smo vajeni bojev za svoj obstoj. Danes smo tu in z bo - jem nadaljujemo. V zadnjem stoletju je prizadevanje za slo - vensko državnost dobilo konkretnejše iz - raze, čeprav se ni vedno izpostavljalo v tej terminologiji. V dvajsetletju med obema vojnama je najsvetlejši in najjasnejši pri - mer prizadevanja za slovensko državnost lik prof. dr. Lamberta Ehrlicha. Že v svojem času je dejal da mora Slovenija “biti mejnik, ki druži in veže jug s severom, vzhod z za - hodom. Sama ne sme biti ne eno, ne drugo, ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži vse, kakor Sv. Višarje. To nalogo bo pa Slovenija mogla izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu…”. Do svoje mučeniške smrti si je konkretno priza - deval za ta cilj in deloval v tem smislu. Z začetkom vojne in komunistične revolucije so načrti in snovanja morali ponikniti, saj je nastopil čas, ko je bilo treba skrbeti za ele - mentarno preživetje. Vendar je tudi v tistem težkem času ostala živa in tlela misel na dr - žavnost, ki naj bi se v čim večji meri uresničila po koncu vojne. Z nastopom komunističnega režima maja 1945 je pa izginila vsaka misel na slovensko državnost. Vse je bilo podrejeno totalitarni oblasti Komunistične partije. Takrat je misel in zamisel o slovenski državi lahko živela in se krepila samo v emigraciji po različnih državah in celinah. Slovenci po svetu smo razpoloženjsko vedno živeli kot Slovenci in nikdar kot Jugoslovani. Miselno smo kljub težkim časom izseljenstva vedno ohranjali in gojili zamisel o slovenski držav - nosti. O tem priča nešteto pisanih člankov in razprav v desetletjih objavljenih v emigrant - skih listih in revijah (Slovenska država, Smer v slovensko državo, Vrednote, Glas Sloven - ske kulturne akcije, Sij slovenske svobode, in drugih). V izseljenstvu so se tudi kresale ide - je o bodoči ureditvi slovenske države. Mnogi slovenski samostojnosti niso bili naklonjeni, a gotovo ne iz neprijaznosti do tovrstnih želja, temveč bolj iz nekega »treznega« gle - danja, iz dvomov in nezaupanja v medna - rodno skupnost, kot so dejali, ki naj bi ne bila prijazna do takih projektov. Drugi smo nasprotno dejali, da moramo biti priprav - ljeni na spremembo mednarodnega reda, kajti le ob tej spremembi bo mogoče doseči tudi udejanjenje naše ideje. To je nastopilo po tkim. padcu Berlinskega zidu, ko se je vse spreminjalo. V te spremembe smo v emigra - ciji nenehno upali, čeprav resnici na ljubo, včasih upali tudi proti upanju. Leta 1990 je pa nastopil naš najsvetlejši trenutek s Plebiscitom, ko je narod s skoraj 90% večino izrazil svojo voljo za demokracijo in samostojnost, kot pravi Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Repu - blike Slovenije. Ta volja se je pol leta kasneje, uresničila. Pred 30. leti je nastopil naš staro - grški kairos, naš ugodni trenutek, in kot narod smo bili sposobni temeljne odločitve. Splet dogodkov, notranje in zunanjepolitičnih not - ranjih, nam je bil kljub negotovostim naklo - njen. Plebiscit in deklaracija o samostojnosti sta važna, a podlaga za sedanje praznovanje je tisočpetstoletna volja slovenskega naroda, ki je tedaj in po tolikem času nedržavnosti imel v sebi energijo in življenjsko moč, da se je izrekel kot se je. Leta 1991 smo se Sloven - ci zadnjikrat izkazali tudi v vojaški obram - bi svoje dežele, ko smo se ubranili agresije jugo-komunističnih interesov, ki so padli po nas in nas hoteli zlomiti. Niso nas zlomili. Te demokratizacijske in osamosvojitvene »opcije« tedaj nekateri niso pričakovali, še manj želeli. Zato bi danes nosilci in dediči prejšnje totalitarne oblasti na vse to naj - raje pozabili. Kmalu po proglasitvi so se začela vrstiti mednarodna priznanja naše samostojnosti in neodvisnosti, s čemer smo postali enakovredni in enakopravni v med - narodnem prostoru svobodnih in suverenih držav. Celo v Varnostni svet OZN smo bili kmalu izvoljeni, kar nam je dalo dodatno svetovno prepoznavnost. V zvezi z doprinosom iz emigracije naj ome - nim dvoje osebnih spominov, ki pa direktno in živo posegata v to problematiko. Prvi je bilo vabilo, da bi se študijskih dni v Dragi leta 1987 udeležil nekdo iz slovenske skupnosti v 1