Zdaj gre za Slovenijo!

• 22 • MEJNIKI NA POTI OSAMOSVOJITVE dr. Andrej Fink Prizadevanja Slovencev za svojo državo se - gajo daleč v našo zgodovino. Gotovo tisoč petsto let živimo na današnjem ozemlju, ki je nekdaj bilo dvakrat večje. Od te - daj v naši zgodovini kot velike mejnike bele - žimo: Prvo našo državo Karantanijo; kasneje Ustoličenje koroških vojvod, po znanemobre - du ki so nam ga zapustili pisani viri, in ki pred - stavlja v zgodnjem srednjem veku prvi izraz demokracije (tega se danes Slovenci vse pre - malo zavedamo); pokristjanjenje (z njim smo bili vključeni v zahodni kulturno-civilizacijski okvir, s katerim smo se ohranili do danes, ne - kateri drugi narodi, ki ga niso hoteli sprejeti, so pa propadli); Brižinske spomenike, ki so že bili pisani v stari slovenščini; obrambo naroda in ozemlja pred turškimi vpadi; kmečke upo - re; prvo slovensko knjigo leta 1550 (Angleži, ki so kmalu postali svetovni imperij, so dobili prvo knjigo v svojem jeziku samo sedemde - set let pred nami); beležimo tudi poznejši Vodnikov vzklik »Ilirija vstan´« ; pa Prešernov verz »Vremena Kranjcem bodo se zjasnile« in z njim utrditev našega knjižnega jezika; pa iz časa pomladi narodov leta 1848 Mati - je Majerja zapis pod naslovom »Kaj Slovenci terjamo« ; prav tedaj se je začel izoblikovati daljnosežen program Zedinjene Slovenije, kar zanesljivi zgodovinarji beležijo kot zače - tek novodobnega prizadevanja za svojo drža - vo, čeprav ni bil uporabljen ta izraz; iz svetle druge polovice XIX. stoletja se spominjamo taborskega gibanja (največji tabor je bil v Vižmarjah pred 150 leti), pa čitalnice; nepre - cenljivo je bilo delo blaženega škofa Slomška in toliko drugih, pisateljev in pesnikov, ki so prebudili in definitivno utrdili slovensko sa - mozavest; to samozavest so pa skozi stoletja utrjevali tudi slovenski vojaki in častniki, tudi generali in admirali, ki so slovensko junaštvo tedaj izkazovali pod drugimi uniformami, ker predolgo časa nismo imeli svoje države; tega kratkega naštevanja pa ne morem zaključiti ne da bi omenil bistvene povrnitve Prekmur - ja (pravilno: Slovenske krajine) k narodnemu telesu pred sto leti; pa tudi pred sto leti usta - novitve Ljubljanske univerze. Z izgubo slovenskega karantanskega kneza in poznejšo postopno izgubo slovenskega plemstva je bil porušen nosilni steber slo - venske narodne strukture. Nova rast slo - venskega naroda je tako morala temeljiti na kmečkem stanu. Razvoj Slovencev v narod gre tako po drugačni poti kot razvoj zahod - no-evropskih narodov. Ti so se razvijali preko države, preko kraljevin, pozneje največkrat absolutistične narave in državne meje so postale v tem primeru tudi narodne meje. Pri njih je država bila tista, ki je oblikovala kulturo, znanost in leposlovje, kulturno ze - dinjenje se je izvajalo iz centra državne av - toritete. V popolnem nasprotju s tem razvo - jem, je pa razvoj slovenskega naroda šel po ovinku kulture, znanosti in literature v novo politično uveljavljanje. Tak razvoj je bil očiten tudi pri drugih srednje in vzhodno evropskih narodih. Toda »tako tipično čist in oster kot slovenski pa ni razvoj nobenega drugega naroda, ker nobenemu drugemu narodu ni bila v taki meri porušena njegova socialna struktura« (Levičnik-Dolinar, 1948). Če smo žal skozi stoletja izgubljali socialno plemstvo, smo pa v tistih časih vedno bolj pridobivali na duhovnem in kulturnem plemstvu, ki se je utrjevalo in dajalo vsebino našemu obstoju. Ob kulturi, v širšem in ožjem pomenu be - sede, pa se je slovenski razvoj krepil tudi z močnimi duhovnimi vsebinami krščanske