Zdaj gre za Slovenijo!

• 143 • nem in kulturnem področju, zlasti pa je or - ganiziralo in vodilo dopolnilni šolski sistem v slovenskem jeziku in duhu. Organizacijsko je razdeljeno v referate, ki so odgovorni za delovanje na posameznih področjih: kul - turni, šolski, za stike z argentinskimi usta - novami, mladinski in tiskovni. Lahko zatrdimo, da je bilo vse to orjaško delo opravljeno iz prepoznavnih nagibov in želja: ostati zvesti vrednotam, za katere so ogromno žrtvovali, vse iz neomajne ljubez - ni do slovenstva. Malo zgodovine o nastanku slovenskih Domov Že od leta 1950 so člani Društva Slovencev začeli razmišljati o lastnih prostorih. Ponuja - la se je hiša z vrtom na ulici Ramón L. Fal - cón, ki so jo že leta 1948 najeli za stanovanje nekaterih družin. To hišo je l. 1954 kupilo Slovensko dušno pastirstvo, takrat pod vods - tvom delegata msgr. Antona Oreharja, ki je od vsega začetka imelo namen zgraditi hišo z dvorano in prostore za izseljenske organiza - cije, društva, šolski tečaj, uredništva in upra - ve časopisov in revij. Prve načrte za skupne prostore je izdelal arh. Viktor Sulčič, dokončni načrt za trinadstropno stavbo, ki so jo začeli graditi leta 1962 pa arhitekt Marijan Eiletz. Nastala je Slovenska hiša, osrednji slovenski dom v Argentini. Na njenem dvorišču stoji spominska cerkev Marije Pomagaj. A Slovenci se niso omejili samo na posta - vitev osrednjega doma, potrebovali so slo - venska središča v bližini svojih novih družins - kih domov. Tako so zrasli krajevni domovi, v katerih so prvo zaživele slovenske osnovne šole, nato pa še številne druge dejavnosti. Kmalu so postali prava žarišča našega na - rodnostnega, kulturnega, družabnega in verskega življenja. Pod njihovim krovom delujejo pevski zbori, folklorne skupine, igralske družine, mladinske organizacije, se tudi goji šport in seveda družabnost. Zlas - ti pa so ti domovi ljubeč fizični prostor in skrben varuh naših osnovnošolskih tečajev in kraji tedenskega zbiranja rojakov pri slo - venski službi božji. V Velikem Buenos Airesu stoji danes šest slovenskih domov: Društvo Slovenska Pristava v Castelarju Hladnikov dom v Slovenski vasi Naš dom v San Justu Slomškov dom v Ramos Mejíi Slovenski dom v Carapachayu Slovenski dom v San Martinu Dolga leta je bil aktiven tudi dom v Bera - zateguiju, a je zaradi izseljevanja rojakov v druge kraje prenehal delovati. Naj omenimo še domove v notranjosti dr - žave: Slovensko planinsko društvo v Bari - lochah, Društvo Slovencev v Mendozi in Slo - venski dom v Miramaru. Rojaki pa žive delno strnjeni ali posamično raztreseni po vsej Ar - gentini. Po nekaterih teh krajih so imeli celo šolske tečaje ter občasne slovenske maše in srečanja, kot v Tucumanu in San Luisu. Naši domovi so močni stebri, na katerih sloni aktivnost in povezanost zdomske slo - venske emigracije in njih potomcev v Ar - gentini. So oaze slovenske besede, pesmi, umetnosti in prijateljstva. Domovi danes delujejo usklajeno v Medor - ganizacijskem svetu, z Zedinjeno Slovenijo na čelu. Tudi preroške Balantičeve besede »Dobil sem svoj dom na tujem«, razodevajo, da želimo, naj bi slovenska skupnost, z vsemi svojimi ustanovami in organizacijami, bila otok Slovenije v argentinski pampi. Šolski tečaji Skrb za izobrazbo otrok in ohranjanje slo - venske besede je nastala že v prvih dneh begunstva, zato zametke slovenskih šol v Argentini najdemo že v begunskih tabo - riščih v Avstriji in Italiji. Kmalu po prihodu v Argentino so začeli nastajati prvi tečaji, bilo jih je celo 24, iz njih so z leti zrasle naše slovenske šole. Že leta 1950 je Zedinjena Slovenija vzela pod svoje okrilje organizacijo in delovanje dopolnilnih šolskih tečajev, ki delujejo v krajih, kjer so rojaki bolj gosto naseljeni.