75. let - Šola Antona Martina Slomška

Slomškov dom se veseli ob 75-letnici naše drage šole Preljubo veselje, oj kje si doma?  Tako se je nekoč vprašal bl. škof Anton Martin Slomšek. Vsako soboto zjutraj, ko zas- lišim težko pričakovani glas šolskega zvonca, ki nammalo čez osmo naznani začetek pouka -prepoznal bi ga med tisoči zvoncev- mi je odgovor takoj jasen.  Da, veselje je doma v vas, dragi otroci! Kaj je lepšega kot to, da se moji prostori soboto za soboto napolnijo z vašim mladim smehom! Da, sobota je zame gotovo najlepši dan v celem tednu.  Ponosen sem, ko na mojem vrtu vsako so- boto plapola slovenska zastava in ko vas slišim, da navdušeno zapojete slovensko pesem. Ali pa ko vas vidim v učilnicah, kako se trudite s samostalniki, glagoli, pa s skloni, zgodovino in zemljepisom… Poln sem blaženega upanja, ko vas slišim pri maši slovensko moliti in peti. Ena od najlepših nedelj v letu je zame prav gotovo Cvetna ne- delja, ko v procesiji nosite slovenske butarice, nekateri celo v narodni noši! Prav poseben je tudi dan, ko sprejmem vsakoletne prvoobha - jance, tako lepo in svečano napravljene, da prvič prejmejo Jezusa.  Veselim se vaših iger, vpitja in prav nič me ne moti poteptana trava ali kakšna razbita šipa. Obljubim, da ne bom izdal vaših najljubših kotičkov za skrivalnice… Vem, da vam je na igrišču najljubše, res je malce trdo in hrapavo (tudi mene kar močno zaboli, ko se kateri od vas na njem potolče) a vseeno se na njem dobro igrate nogomet, odbojko, med dvema ognjema in še kaj.  Pred daljnimi 75 leti, ko so mladi Slovenci šele prispeli v to prelepo Argentino, so kmalu spoznali, da morajo poskrbeti za otroke. Zamislili so si šole, v katerih bi otroci pridobili vse, kar jim redna argentinska šola ni mogla nuditi: slovenske besede in pesmi, predvsem pa bi jim bile kraj, kjer bi našli slovenske prijatelje. Začetki so bili vse prej kot enostavni, manj - kalo je prav vsega. A ljubezen in iznajdljivost sta bili močnejši! Kakšno veselje je  šolska družina doživela, ko so se zanje odprla moja vrata in je Slomško- va šola pri meni dobila tudi svoj lasten dom. Tako se je prva voditeljica, gdč. Anica Šemrov, spominjala tistega dne: “Najbolj srečen dan je bil zame, ko sem pripeljala šolarje v stari Slomškov dom, kjer smo v lastnih prostorih zadihali toplo domačnost.” Moram vam  zaupati, da hranim v lepem spominu vsakega učenca, ki je kdaj sedel v mo - jih učilnicah. Vsak od nekdanjih in današnjih otrok je zame dragocen in prepričan sem, da so v Slomškovi šoli veliko pridobili za svoje življenje. Več kot tisoč jih je že, in veliko se jih je razkropilo po svetu! Lepo število jih je danes v Sloveniji, drugi so pa izbrali nove poti in mislim, da se ne motim, če zatrdim, da danes na vsaki celini živi vsaj kateri od nekdanjih učencev Slomškove šole. Najdete jih v Kanadi, ZDA, v Mehiki in v raznih državah Južne Amerike. Pa v Španiji, Avstriji, Nemčiji, na Madagaskarju in v daljni Avstraliji. In še bi lahko našteval. Ne boste se pa čudili, če priznam, da so mi posebno pri srcu tisti, ki so postali prostovoljni učitelji naslednjega rodu. Ko se z nemalimobču - dovanjemzazremv seznamučiteljev z veseljem vidim, da jemed njimi veliko takih, ki novemu rodu podajajo prav to, kar so nekoč sami prejeli v Slomškovi šoli. In prav to je način, s katerim lahko naprej gradimo bodočnost: da prejete luči ne skrijemo ampak jo ponosno podamo naprej! V času, ko so sobotne slovenske šole v Ar - gentini šele nastajale sem slišal, da bodo most med starim in novim. Takrat sem tudi sam bil še mlad in nisem povsem doumel, kako je to pomembno. Prav tu se srečajo različni svetovi in generacije in tako šola postane tisti most, po katerem se med njimi pretaka znanje.  Tudi jaz čutim, da je pred nami veliko novih izzivov. Razumljivo: slovenski domovi, prav tako kot sobotne slovenske šole, so nastale brez starih receptov, bile so izvirna rešitev za nove potrebe Šola Antona Martina Slomška | Bs. As. - Argentina 1949-2024 8