75. let - Šola Antona Martina Slomška

3 „Moli za otroke, moli z otroki! Pobožnost molitve je tisto dragoceno olje, katerim počastimo Jezusa, najboljšega družinskega prijatelja.” bl.A.M.Slomšek Versko življenje v Slomškovi šoli č.g. Franci Cukjati Dušni pastir v Slomškovi šoli Verska dejavnost je tesno povezana s Slom- škovo šolo, saj ji katoliška verska vzgoja daje najvažnejši poseben pečat. In ta cilj je postavljen že od vsega začetka. Na seji 22. aprila 1949 je profesor msgr. Orehar že mogel poročati, da bo ob nedeljah popoldne na več krajih »krščanski verouk« za otroke, kar bo tudi priložnost za učenje in ohranitev slovenščine. Sestanek slovenskih šolskih nadzornikov in učiteljev, ki ga je sklicalo Društvo Slovencev 27. julija 1949, v zapisniku poroča, da obiskuje tečaj v Ramos Mejii 41 otrok. Začeli sta poučevati gdč. Mija Markež in Anica Šemrov. To naj bi bila pobuda začetka tega, kar letos praznujemo: 75 let Slomškove šole. Če bi hoteli napisati, kaj je v teh letih šola nudila, bi imeli zelo bogat zbornik dejavnosti. Kaj vse so posredovali otro- kom dušni pastirji, kateheti, učitelji, režiserji, pevovodja, profesorji telesne vzgoje in drugi sodelavci šole! Težko bi tudi izračunali, koliko ur prostovoljnega dela staršev in starih staršev je spremljalo to delo. Letos praznujemo že 75 let Slomškove šole. Da bi še veliko let praznovali, moramo ohraniti vrednote, ki so nam jih posredovali naši predniki. Zato je bistveno, da nam, poleg učiteljev in vzgojiteljev, tudi starši še naprej stojijo ob strani, s trudom in ljubeznijo do Boga in otrok. Da bi uresničili te cilje, se moramo priporočiti blaženemu škofu AntonuMartinu Slomšku inMariji Pomagaj! č.g. Robert Brest Dušni pastir v Slomškovi šoli V slovenski Slomškovi šoli v Ramos Mejii sem pred leti imel nekaj razredov verouka. Ker so bili razredi dovolj majhni, je bilo zelo lepo učiti. Večkrat sem se tudi posvetoval pri učiteljih oz. bivših katehetih, ki so mi vedno dali kakšen dober nasvet. Na vsako uro sem se tudi vedno pripravil, pripravil tudi različne materiale, ki smo jih potem uporabljali pri verouku. Verouk smo vsakič začeli in končali z različnimi molitvami. Pri vsaki uri smo zapeli tudi nekaj pesmi, ki jih pojemo pri bogoslužju. Kakor otroci v Sloveniji, tudi otroci v Argentini radi poslušajo zgodbe. Pri verouku so to bile svetopisemske zgodbe ali pa tudi kakšne, ki imajo verskovzgojni pomen, katere sem si po navadi sam izmislil. Navdih za te vrste zgodbe so mi dali kar otroci sami. Najlepše ure pa so bile verjetno tiste, ko smo skupaj molili desetko rožnega venca. Vsak od otrok je molil vsaj eno ali dve Zdravi Mariji. Tako so se otroci hitro navadili, da so lahko pred sv. mašo (tudi pred prvim svetim obhajilom) vodili molitev rožnega venca. Poleg verouka sem po navadi obiskal vse prvoobhajance na njihovem domu. Skupaj smo molili rožni venec in blagoslovili hišo. Vsi so se na ta obisk lepo pripravili: postavili so križ, Marijino podobo in prižgali tudi svečo. Bogu hvala za lepe trenutke iz Slomškove šole. * Šola Antona Martina Slomška | Bs. As. - Argentina 1949-2024 14