Ta teden se je v argentinskem časopisu La Nación pojavil članek, ki znova poroča o novem simptomu naše bolehne Zemlje in sicer pripoveduje, da se je v zadnjih treh letih ledenik Viedma umaknil toliko, kot v prejšnjih 17. letih. V omenjenem članku so vprašali našega rojaka Petra Skvarčo, svetovno znanega slovenskega strokovnjaka za ledenike, ki nas preko njegovih znanstvenih raziskav že vrsto let opozarja z zaskrbljujočimi novicami.
Peter Skvarča je bil eden prvih, ki je že v devetdesetih posvaril svet o resnem fenomenu klimatskih sprememb, ko je razkril, da je v Antarktiki postopoma izginevala velika ledena pregrada imenovana Larsen A. Ta predstavlja zaenkrat še nepriznan pomemben mejnik, kot začetek skrb vzbujajočih sprememb na našem planetu. Danes vemo, da se ni stopila samo ta pregrada, vendar se je leta 2002 zgrudila tudi ledena ploščad Larsen B, in trenutno že kaže razpoke ploščad Larsen C.
Vendar pojdimo nazaj k naši novici. Ledenik Viedma se nahaja ob prekrasni patagonski vasi Chaltén, ob gorski verigi Andov. Chaltén je znan po vsem svetu po tem, da je eden izmed priljubljenih destinacij za ljubitelje gorskih sprehodov (trekking). Ledenik Viedma se razteza iz ledeniške pokrajine iz verige Andov in zavije v nenavadnem in ogromnem ovinku, preden se spusti v prostrano jezero, ki nosi isto ime. Kot ogromen, ranjen velikan, je ledenik Viedma pospešil svoj umik. V zadnjih 30. mesecih se je glavni sprednji del ledenika umaknil za 1000 metrov, od katerih se je 40% zgodilo nenadoma v zadnjih desetih mesecih. Znanstvena opazovanja v zadnjem času, ki so bila izvedena iz strani argentinskih in japonskih strokovnjakov, naj bi kazali na to, da je pospešeno taljenje posledica povečanja globine jezera in topografskih sprememb. Po drugi strani pa naj bi njihove študije razkrile globine in termične značilnosti, ki so bile neznane v patagonskih jezerih.
Znanstveniki trdijo, da čim globlje je jezero, tem večja je stopnja lomljenja ledenika, ki se nahaja v njem, in kakor dokazuje splošna empirična zakonitost, meritve opravljene v zadnjem času so razkrile, da taka globina v primeru jezera Viedma v nekaterih delih presega 300 metrov.
Medtem, ko razlika temperature med površinsko vodo in globoko vodo povzroči, da nad 120 metri topla voda združi površino ledenika, mrzla voda v spodnjem delu (z 0 ºC), skoraj ne povzroči združitve, vendar pa se pojavijo tipične podledeniške izbokline, ki se po navadi odcepijo od ledenika in se nenadoma pojavijo na površju. Znanstveniki rečejo temu “odcepitev iz globine”.
Do pred kratkim se je ledenik Viedma postopoma umikal. S pomočjo satelitskih slik, so znanstveniki izmerili, da se je v obdobju med 1968 in 1997 sprednji del ledenika umaknil za 900 metrov; med 1997 in 2004, pa se je umik povečal na 1300 metrov, pri čemer se je samo v zadnjih treh letih ledenik umaknil za 1 km, in ta umik se je pospešil med januarjem in oktobrom tistega leta.
Zaradi hitrosti umika se je od začetka tega leta otežil dostop do ledu in bil odpovedan turistični trekking na ledeniku. Kljub temu, je še vedno možen sprehod po kamnitem rtu, ki je bil do nedavnega pokrit z ledom.
Ledeniški strokovnjak Peter Skvarča je eden od znanstvenikov, ki je najbolje preučil ledenike, pri čemer je od leta 1990 opravil 41 ekspedicij v Antarktiko in še dodatnih 25 v ledeniško verigo Hielo Patagónico Sur. “Pravijo, da se je umik Viedme pospešil leta 2015 in se nadaljuje do danes zaradi povečanja globine jezera in razširitve najbolj globokih delov”, je izjavil v pogovoru s časopisom La Nación.
“Tisti ledeniki, ki imajo veliko odcepitev, se v velikih delih svet umikajo zelo hitro, delno zaradi vpliva vzajemnega delovanja ledu in vode v sprednjem delu ledenika. V nasprotju z raziskavami, opravljenimi v morskih fjordih pred ledeniki plimovanja, je malo izvedenih študij, opravljene pred ledenike, ki imajo velike odcepitve v sladki vodi,” pravi Skvarča, medtem ko na svojem prenosnem računalniku kaže satelitske slike in grafike, ki ilustrirajo umik ledenika Viedma.
Da bi raziskali kako vzajemno delujeta led in voda jezera, je potrebno poznati fizične značilnosti vode, kjer končajo ledeniki. Zato so s sonarjem izmerili globine jezer, in s posebno sondo za prevodnost, temperaturo in zvočnost izmerili temperaturo in motnost vode pred ledeniki Perito Moreno, Upsala in Viedma. S čolni in motornimi čolni so pluli pred ledenimi stenami, med ledenimi ploščami in spustili merilne naprave do dna jezera in tako pridobili vzorce vode pri različnih globinah. Pridobljeni podatki so jim omogočili, da so lahko zbrali nove informacije.
“V jezerih Lago Argentino in Lago Viedma lahko najdemo zelo različne termične strukture, kot so opazne pri fjordih. Nismo zaznali znake povišanja vode pod ledenikom. Namesto tega smo našli zelo motno in mrzlo vodo ledeniškega izvora, ki se je nahajala na območju bližje dnu jezera, ker je bila gostota vode pod vplivom koncentracije plavajočih sedimentov, in ne pod vplivom temperature vode,” je razlagal Skvarča.
“Kroženje, ki ga povzroča površinski veter, vpliva do 180 metrov globine, kar ustvarja izotermično plast, ki je relativno topla in prevaja toploto v med fazo ledu in vode. Ker je najgloblji del sprednjega dela ledenika v stiku z zelo mrzlo vodo, v tem delu skoraj ni združitve,” razlaga Skvarča.
Ko so opravili meritve v jezeru Viedma so odkrili površinsko plast vode s temperaturo med 6 in 7 °C , ki se je pri 120 metrih globine nenadoma spustila ter še nižje zelo mrzlo in motno plast vode (blizu 4 stopinjam Celzija). Ta posebna termična struktura vode povzroči različno združitev ledeniškega sprednjega dela, ki bi lahko razložila izvor in dogajanje neverjetnih “odcepitev iz globine”, ki so tako podobni tem, opazovanim pri jezeru Viedma.
In zaključi, “naše študije so pokazale globino in termične značilnosti, ki so bile prej neznane v teh patagonskih jezerih in ki pomagajo bolje razumeti vzajemno delovanje ledu in vode in vpliv podvodne združitve pri umiku ledenikov, ki imajo odcepitve v sladkih vodah.”
Rezultati te raziskave, ki jo je izvedel skupaj z japonskimi kolegi S. Sugiyama, M. Minowa, D. Sakakibara, T. Sawagaki, Y. Ohashi, N. Naito in K. Chikita, so bili objavljeni pod imenom “Termična struktura pro ledeniških jezer v Patagoniji” v reviji Journal of Geophysical Research: Earth Surface ameriške geofizične organizacije American Geophysical Union.
Življenjepis Petra Skvarče
Peter Skvarča se je rodil v Sloveniji 14. januarja 1944, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Njegov oče je umrl v rokah komunističnih partizanov in leta 1956 se je njegova mati odločila, da se z obema otrokoma izseli v Argentino.
Peter je obiskoval gimnazijo v Colegio Nacional Esteban Echeverría v Ramos Mejíji, kjer je tudi dokončal študij leta 1963 z odliko zlate medalje (Medalla de Oro). Študiral je v buenosaireški univerzi, kjer je diplomiral kot geodet leta 1968. Nato je nadaljeval kariero v izobraževalni zavod za diplomirane geodetsko-geofizikalnih inženirjev in hidrografskih inženirjev, ter leta 1972 diplomiral kot geodetsko-geofizikalni inženir.
Leta 1969 je uspešno izvedel svojo prvo odpravo z izobraževalnim zavodom diplomantov, in izvedel gravimetrične meritve na vrhu gore Aconcagua na 6959 metrih nadmorske višine. Takrat je bila to najvišja točka na svetu, kjer so kdaj merili silo teže.
V začetku 1973 je postal član antarktičnega argentinskega inštituta (Instituto Antártico Argentino) in državnega vodstva Antarktike (Dirección Nacional del Antártico), kjer je opravljal vlogo znanstvenega raziskovalca. Leta 1974 se je specializiral v vedo ledenikov v inštitutu Scott Polar Research Institute, v Cambridge-u, v Angliji. Tega leta se je tudi udeležil praktičnih izobraževanj v vedi za ledenike v dolini Tarfala, na Švedskem in v Chamonix-Mont-Blancu. Leta 1979 je bil imenovan za vodja oddelka za vedo za ledenike argentinskega antarktičnega inštituta.
Peter je član mednarodnega društva strokovnjakov za ledenike Sociedad Glaciológica Internacional, stalne skupine fizikalnih ved znanstvenega komiteja raziskovanj v Antarktiki (SCAR) in društva latinskoameriških specialistov oddaljenega zaznavanja (SELPER) ter član mednarodne geografske državne akademije. Predaval je pri številnih izobraževanjih o vedi o ledenikih, usposabljanju za Antarktiko in pri mednarodnem izobraževanju o plovbi po Antarktiki. Sodeloval je pri številnih simpozijih in kongresih te stroke in predaval pri številnih državnih in mednarodnih univerzah, kakor tudi pri mednarodni novinarski konferenci v zvezi s pomembnimi dogodki v Antarktiki povezanimi z vedo o ledenikih.
Od leta 1973 je izvedel 41 odprav v Antarktiko in 25 na ledenike južnega dela Patagonije Patagonia Austral ter izdal številne znanstvene objave v različnih znanstvenih revijah, kot na primer Science & Nature . Med drugimi deli izstopa njegov prispevek k poročiloma iz leta 1994 in 2001 mednarodne skupine strokovnjakov za klimatske spremembe IPCC.
Od leta 1990 je Peter del svojega časa in truda vložil k raziskovanju skoraj neznanih ledenikov ledenega parka Campo de hielo Patagónico Sur, ki je zelo pomemben za znanstvene študije o klimatskih spremembah.
Poleg profesionalnih dosežkov Petra Skvarče v Antarktiki, moramo dodati tudi pomemben prispevek k strokovnemu znanju o patagonskih ledenikih, ki se zrcali v številnih raziskovalnih delih, ki so bili predstavljeni v kongresih te stroke.
Peter je prav tako eden izmed ustanoviteljev slavnega muzeja Museo Glaciarium v El Calafate, kjer ima vlogo znanstvenega direktorja. Prestižni muzej je bil ustanovljen z namenom, da širi znanje in spodbuja vsa čutila, in poskuša obiskovalca čustveno ujeti z estetičnimi in pripovedovalnimi sredstvi, v skladu z novodobnimi tehnikami interaktivnega prikazovanja, ki se uporablja v najsodobnejših muzejih in drugih centrih po svetu. Zato so oblikovali živi prostor, poln vizualnih in zvočnih učinkov, ki prispevajo k poznavanju sveta ledenikov. Led, ledeniki, njihov nastanek in dinamika njihovih zanimivih fenomenov so bili navdih arhitekturi in obliki in so spodbudili kreativni razvoj tekstov, scenarijev, ilustracij in slik, ki so razstavljeni v Glaciariumu. Zunanja arhitektura je ekspresivna in konotativna, saj posnema stene ledenika, kot nek ogromni kip postavljen v patagonsko stepo, ki se zlije z okolico.
Jože Lenarčič / Alenka Cukjati
